Ko je realizirana izguba realnosti

Written by Jože Požar on 20 oktobra, 2013 – 6:45 dop -

         Ni kaj, krepimo razdvojenost: na eni strani uresničujemo asketske ideale, na drugi strani pa preganjamo svet v neskončnost; pri tem pa ima sredina, ki spaja oba ekstrema, pomen izginotja. Zato ni čudež, če je odrekanje, samozatajevanje, prilagajanje, eksperimentiranje, preračunavanje in še mnogo drugih aktivnosti bi se dalo omeniti, stopilo na plan. Gre za čisto abstraktno dejavnost duha ali za razvito bit sile, kjer dobi veljavnost abstrakcija, ki je enkrat v službi asketskega ideala, drugič pa čiste neskončnosti. Prek službe in čaščenja integriramo stare ideale, ki so tista čista sebi enakost. Se pravi, prilagajamo življenje asketskemu idealu in uveljavljamo dejansko silo kot drugo sebstvo. Ali, čez čisto sebstvo slavimo jezik, ki pa še ni duh; kajti sebstvo, kot zapiše Hegel, je vedenje, ki je čisto početje zavesti v sami sebi.
 
Odsvojitev-v-jeziku

Razvita bit sile v strnjenih momentih.

 
         Ko sem prebral Nietzschejevo razpravo z naslovom Kaj pomeni asketski ideal, me je njegovo razmišljanje prestavilo v sedanjost. In tukaj odkrivam, da duh časa v svojih razmišljanjih veliko pozornosti namenja predstavljanju boga. Vsak dan razgrne kako komuniciranje z asketskim idealom, ki požene v gibanje svet in potem tisto eksperimentiranje, ki ga pojasnjuje jezik; z njim namreč običajno stopi na plan še novo upanje. Asketski ideal usmerja pozornost proč od vzpostavljanja čistega pojma, s tem pa od občih momentov pojma. Namesto da duh vzpostavi čisti pojem, uveljavlja asketski ideal ali tisto zrenje enega samozavedanja v drugo; sredina ostane prazna, ali, sredina je jezik prilizovanja, ki hvali čisto sebi enakost. Ta čisti svet pa odseva tudi to, da duh išče tolažbo, kot pravi Nietzsche, v prijaznem kotičku, ki se ga zgolj vzdržuje in ne zahteva od duha nobenega posebnega gibanja. Kotiček kot sredina zavaruje duha pred dejanskimi nalogami in resnico časa, prav tako ga varuje pred odpravljanjem one neposrednosti, ki bi naj prešla v svoje nasprotje ali v momente čistega dojema.

         Ne bo odveč, če navedem odgovor Friedricha Nietzscheja na vprašanje, od kod izvira asketski ideal. Filozof pravi, da izvira asketski ideal »iz obrambnega in ozdravitvenega instinkta nekega degeneriranega življenja, ki se skuša z vsemi sredstvi ohraniti in se bori za svoje bivanje. Asketski ideal je veščina ohranjanja življenja.« Od tukaj vse tiste mnogopomenske odtujitve čistega sebstva, ki se ga realizira kot izgubo realnosti.

         Ob zgornjem naj omenim še naslednje: posamezni asketski ideal eksistira čez abstrakcije, ki naredijo to, da se asketski ideal razgrne v neko bivanje, ki obstaja za nekaj drugega. Na ta način si duh odsvoji le svoje čisto sebstvo, čisto nasebstvo ali zasebstvo, ki je pohitelo v eksistenco. In to je ravno tista relikvija ideala, ki je zgolj oblikovno razvijanje sploh. Ona vali naravno sebstvo v bivanje ali v brezpojmovno predstavljanje. In zato tudi ni nikakršen čudež, če je v ospredju časa izguba realnosti in slavljen jezik kot sredina: tisto čisto abstraktno, bit nasploh postavljena kot sredina ekstremov.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.