Razumnik je najbrž prepričan, da svet ni nič drugega kot kontinuiteta njegovega znanja in igra zdravega razuma. To je subjektivnost mišljenja, ki je čista oblika, v kateri ne pride do razgrnitve vsebine. Nasproti neposredni gotovosti nastane neki drugi svet, ki ne doseže proti postajanja, je pa primeren, ker je abstrakcija prvega sveta. In tako zlahka doženemo, da razumnik sprevrača neposrednost v nasprotje, ki ga igrivi razum zameji na subjektivne predstave. To je početje, s katerim sporoča, da z igro zdravega razuma pridela pojavni svet, ki je čista gotovost njega samega.
Orodje, s katerim razumnik izdeluje pojavni svet, se imenuje gibanje razuma, za to gre hvala njemu in igri abstrakcij. Gibanje razuma je menda najbolj zanesljivo orodje, kajti z njim je mogoče pridelati veliko subjektivnih predstav, ki jih razum združi v eno predstavo. Zakaj razumnik ni dejaven s principom, da svet ustvari, saj prosto razvija in širi svoje znanje z igro abstrakcij. To je način, s katerim pridela mnogo različnih svetov in tudi kak svet, ki ga zameji na kategorijo. Cilj razumnika ni, da proizvede kako objektivno izpolnitev in tako svobodo svojega znanja.
Da je svet razumnika reduciran na predstave, gre hvala igri abstrakcij, ki je danes najbolj spoštovana. Zakaj razumsko mišljenje, ki ne spoštuje logične sovisnosti, proizvaja všečne svetove in komično subjektivnost. To pove, da zdravi razum uveljavlja abstrakcije nedoločene biti, kar je nekakšen mrtvi produkt ali svet zgoščen v eno sliko. In ravno ta svet je danes cenjen, kajti izžareva umisleke in videz, ki izrazito kaže, da izdeluje plehke svetove s smotrom, da izrazi moč nad slikami in predstavami. To nekako napove, da razumnik ne ceni realne dejanskosti, saj idealizira svoje znanje in tisto, kar najde v sebi in pošlje čez kot neki samostojni svet. Velikokrat je dejaven kot pojasnjevalec svojega znanja, kajti na ta način izpelje abstraktno svobodo.
Tisti, ki občudujejo svoje znanje in igrivi razum, zagotovo niso dojeli princip sveta in njegovo postajanje, prav tako ne gibanja substance. Namreč, če bi delovali v interesu predmetnega sveta in svobodno, potem bi dojeli, kaj se pravi izpolniti sebe kot duha. Spoštujejo samo svoje znanje in tega tudi povsod izdihavajo z dejanji jezika, ki izpovedujejo, da jih predmetna realnost in njena dejanskost ne zanimata. Važno je, da pridelajo zanimive predstave in da imajo poslušalce, ki jim prisluhnejo. Primer takšnega početja izžareva izobraženec, ki ni dojel svoje odsvojitve in predmetnega sveta iz proti postajanja, tj. elementa vedenja, v katerem neposrednost doseže drugo in je postavljen odnos substance do sebe. Danes ni pomembna vsebina, ampak dejanja jezika, s katerimi izreče čisti jaz, ki odigra igro abstrakcij, hkrati pa prikazuje, kako izobraženec obide dejanski svet.
Razumnik sebe ne izpolni zares, pa čeprav je prebral veliko knjig in posrkal veliko znanja. Tisto, kar je njegova nepopolna izpolnitev, to so sestavljeni različni svetovi iz mnogih razločkov. Svoje izpolnitve ne doživi, ker je ne dojema in ker je prepričan, da lahko z znanjem pridela mnogo sveta. Najbrž je odločen, da ga bo družba nagradila, če bo kaj lepega spisal o njej. Zato objavlja članke v časopisih kot šolan človek, ki se spozna na družbena dogajanja. In to vse zaradi tega, ker mu zdravi instinkt sporoča, kaj ljudje radi berejo. Njegova aktivnost je garancija, da si zasluži nagrado vsakič, ko kaj pametnega izpove. Zakaj bi potem prodiral v stvarni svet, če pa s svojim znanjem izpelje krasne svetove, ki so ljudem zanimivi. Zato se drži pojavnega sveta, ki je brez realnosti in zato prikazen. Z igro abstrakcij odkriva, kako iz nič narediš veliko raznovrstnega sveta. Naj spomnim, igra zdravega razuma in čisti jaz sta danes povsod čaščena, ker idealizirata abstraktno znanje.
Če bi rekli, razumnik je dejaven primerno in vedno v korist pametnega sveta, bi pretiravali. Zakaj njegov pojavni svet ali tisto, kar odrine od sebe in je svet brez obstoja, ni stvarni svet, ampak svet sestavljen iz mnogih predstav. To pa ni svet, ki bi prehajal v drugo ali v proti postajanje. Tako da svet, ki ga podarja razumnik, je vsebinsko prazen in brez bistva, pa zato zabaven in razumljen. To je razlog, zakaj zavest razumnika povsod hvali kontinuiteto znanja in igro zdravega razuma.