Ko je svet tisto primerno dejanskosti

Written by Jože Požar on 15 decembra, 2013 – 8:05 dop -

         Svet, ki ne izhaja iz realnosti in ni omejen na končno vsebino ali na postavljeno notrino, ki stopi sama sebi nasproti, je negativna brez duhovna bit. Povedano še tako, kadar svet eksistira zgolj negativno ali v abstraktnih predstavah in nima svoje notranje določenosti, je neka nastala dejanskost naravnega sebstva. Tisto dejansko čisto sebstvo velja kot ravnodušna raznolikost ali veljavna moč osebe, ki se jo kaže tako, da se dela primerno dejanskosti.
 
Postenjak-in-lopov

So to znamenja goljufije?

 
         Tisto torej, kar abstraktni svet zaznavno vsebuje in je neka pozitivna vsebina, je njegova neopredeljenost. Bolj je svet nedoločen, bolj je prijazen; še najbolj takrat, ko se kaj nadčutnega olepšuje s ponižnimi besedami in svet postane toliko prijazen, da ga človek sprejme za svojega. Ob tem pa seveda ne gre spregledati druge strani abstraktnega sveta, ki običajno manjka in sploh ne obstaja, ker se abstraktni svet enostavno nadaljuje ali razcvete v negativno prostranstvo. Hočem reči, ko je svet enostranska čista zavest, potem zavesti manjka druga stran, ki je samozavedanje substance; rečeno še tako, svet, ki je zgolj zvarjena ali sestavljena celota zunanje povezanih abstraktnih predstav, je blodnjak. To je svet, v katerem je duh zunanje vezan na bit izven sebe ali na čiste abstrakcije. Povedano v prispodobi, poštenjak, ki se nadaljuje v nekega drugega poštenjaka, ni nič drugega kot lastno početje sebstva. To je realiziran užitek zrenja neposredno predstavljenega čistega sebstva, ki ima značaj negibne vseenosti. V tem gibanju sveta si duh odsvoji le svojo osebnost, saj svojo moč prikazuje kot svoje naravno sebstvo. Njegov predmet in dejanskost je tisto negativno njega samega.

         Abstraktni svet, ki je tista nastala primerna dejanskost, razveseljuje mnoga srca, saj se lahko z njim ujame vsaka oseba. To je svet nedoločenosti ali abstraktnih predstav, ki ni obvezujoč do tistega sebi proti postavljenega sveta. Ta svet ni svet postavljene občosti in določnosti, ki je konkretna vzpostavljena podoba občih momentov, s katero je vzpostavljena bit pojma, ampak je zgolj abstraktni svet primeren resničnosti, izražena posamična moč osebe, s katero nastane zgolj nekaj miselnega ali primerna dejanskost.

         Sicer pa je duh, ki ima vedenje in je dovolj izobražen, seznanjen s tem, da ima določen predmetni svet svoje notranje življenje in da tega notranjega sveta ne gre zaplesti v druge svetove. Izkušnje kažejo, da predmetni svet, ki nima v sebi svojega lastnega gibanja in je pomešan z drugimi svetovi, ne doseže niti svojega čistega pojma, kaj šele kaj takega, kar bi bila določno postavljena čista podoba one neposredne reči.

         Za ponazoritev tega, kako je lahko moč duha izražena, lahko vzamemo sistem, ki se ga vzdržuje na tak način, da ga krmita poštenjak in nepoštenjak. Ko poštenjak pojmuje sistem, nepoštenjak sešteva denar. Zaradi neskladja sta prisiljena vzdrževati sistem tako, da njegovo moč izpovedujeta čez primerno dejanskost.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.