Ko je vedenje in predmet vedenja isto

Written by Jože Požar on april 28, 2019 – 6:26 dop -

Danes duh premaguje predmetni svet tako, da predmet vedenja enači z njegovim vedenjem. Tako si podarja zablodo, kajti njegovo vedenje nastopa v ugledu predmetnega sveta. In to zablodo nenehno obnavlja, ker ne dojema predmetne substance v gibanju in postajanju, s katerim je dosežena drugo-bit ali njeno proti postajanje. Hočem reči, ker duh ne razume gibanja substance in njenega proti postajanja, poenostavi svet tako, da v imenu predmetne substance nastopa njegovo vedenje. To pa seveda ni tista dejavnost duha, ko predmetna substanca zaživi iz njenega lastnega gibanja in je vzpostavljena kot eno s seboj ali kot proti postavljen svet istoimenskega. Namesto gibanja predmetne substance izpeljuje lastno vedenje kot izpolnitev zunaj sebe, ki poteka na površju kot igra in gibanje enostavnega vedenja kot takega, ki se prosto prežema in manifestira kot početje čistega jaza.

V vsakdanjem življenju najdemo veliko dokazov, ko duh odmetava svoje vedenje in se pri tem napravlja, kot da mu gre za vzpostavitev pojma predmetne substance. In ravno o tem danes na veliko govori on sam, ko se bojuje s svojim vedenjem in je njegov pridelan rezultat abstrakcija vedenja. Ta je bivanje čistega jaza, ki izpostavi njegovo vedenje kot gotovost njega samega, ki je njegova dejanskost. Se pravi, ker spoštuje lastno vedenje kot tako, je tisto, kar je neki izdelan neposredni svet, podoba njegovega vedenja, v kateri je zaobjet tudi drugi svet ali tisto, kar gre onstran in je razgrnjena čista resnica jaza kot dovršeni svet. Ta predstava sporoča, da se ne ukvarja s predmetno substanco in njenim pojmom, ampak samo z odtujitvijo svojega vedenja in tistim, kar pridela kot onstranski svet.

 

Kako izumetničen zna biti svet duha, o tem na veliko beseduje poštena zavest, ki se preganja z abstraktno stvarjo. Tisti sestav sveta, ko odloča iz sebe in pridela takojšnjo resnico na sebi, razodeva, da zre sama sebe zunaj sebe v svoji enotnosti kot čisto sebevednost. Zakaj tisto, kar odrine od sebe kot drugo, se nadaljuje v nekaj naslednjega, dokler ne nastane ona prazna podoba poštene zavesti ali čisti svet jaza kot čista dolžnost. Tako da tisto, kar nastane tam zunaj, to je resnica kot najstvo ali izpolnjena dolžnost. To pa je svet, ko sebstvo stopi v bivanje za druge in zavest sebe zre kot udejanjeno.

 

Izobraženec ne razume, da mora svoje vedenje postaviti kot predmet, če želi biti dejaven v interesu stvari. Zakaj, da bi bil dejaven v interesu predmeta, mora biti dejaven v načinu ali tako, da predmetno substanco najprej postavi v njeni razdvojeni podobi, s katero je določena v njenih občih momentih. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet. Namreč brez te začetne določenosti, s katero je postavljeno razmerje absolutne substance, ni mogoče delovati v interesu predmetne substance. Je že tako: edino dejavnost duha v načinu je tista, ki proizvede sebi enakost, ki je tisto drugo kot proti postavljeno in določeno nasprotje, na podlagi katerega sploh pride do gibanja in bivanja substance.

Izobražen duh danes ne izžareva nič takega, kar bi naznanilo, da ima namen izpopolniti razumevanje gibanja substance in nastajajočega vedenja, s katerim je mogoče pridelati čisti dojem. Čisti dojem duh enostavno spregleda, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači. S tem, ko beži pred logično sovisnostjo nastajajočega vedenja, s tem pravzaprav izdihava, da ga ne prevzame svet čistega pojma, ampak samo prazna širina njegovega vedenja. To pove, da ceni samo svoje vedenje in prazno izpolnitev, s katero hvaliči svoje vedenje.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je vedenje in predmet vedenja isto

Sorry, comments for this entry are closed at this time.