Ko odtujeni svet sebstva razpade na dva svetova

Written by Jože Požar on 24 novembra, 2019 – 6:57 dop -

Kadar je svet duha le nekaj vnanjskega ali kaka odtujena neposrednost, je to svet odtujenega sebstva. Zakaj tisto početje duha, ko si odtuji zgolj obliko odtujenega sebstva, to ni tista dejavnost duha, ko predmetna substanca v drugo-biti obdrži enakost s seboj. Pa je oblika odtujenega sebstva ali odtujena neposredna dejanskost, trda neposrednost, ki razpade na dva svetova. Se pravi, tisto, kar ima duh pred seboj kot prvi odtujeni neposredni svet, to je le oblika sebstva ali njegova odtujena osebnost, iz katere lahko duh naredi drugo obliko odtujenega sveta, torej neki nasprotni svet prvemu svetu, ki ni nič drugega kot beg duha iz prvega neposrednega sveta v drugi odtujeni svet.

Danes aktivnost duha največkrat poteka tako, da si najprej odtuji svoje vedenje, nato pa iz te odtujitve izpelje neki drugi ali nasprotni svet, ki je druga oblika odtujitve. Na ta način si pridela dva svetova, enega neposrednega in drugega, ki je nasproten prvemu. To sta torej dva različna svetova, ki sta ločena svetova. Zakaj, kar je odtujena neposredna dejanskost, ta ni odpravljena in postavljena, ampak je le oblika neposrednosti ali samozavedanje, ki ni v nobenem notranjem razmerju z drugim ali v nasprotje odtujenim svetom. To je bistveno vedeti, kajti ta dva svetova sta ločena in eksistirata vsak za sebe kot podvojeni svet sebstva.

 

Duh, ki predmetne substance ne vzpostavi, je lahko dejaven tudi tako, da si odtuji nekaj nasprotujočega, ki je oblika odtujitve. To je tista dejavnost, ko se čisti jaz zre zunaj sebe v dveh odtujenih svetovih. V njih najde razpadlo sebstvo zavesti, ki pa ni enotnost zavesti in samozavedanja, ampak je to bivanje dveh odtujenih svetov, v katerih ima duh občo veljavnost. Ob tem je treba omeniti še to, da prvi odtujeni svet pride v poštev samo v nasprotju z drugim odtujenim svetom.

 

Najlažje je odtujiti sebstvo in nasproti njemu zgraditi drugo obliko odtujitve. To je tisto čisto početje zavesti v sami sebi, ko je zavest dejavna skozi dvojico svetov in komunicira s prvo in drugo odtujitvijo. To je pravzaprav tisti užitek zavesti, ko se zavest igra osebnega služabnika in ji nastaneta dva izgotovljena svetova ali podvojena svetova, s katerimi napihava obseg samozavedanja, tj. onega čistega vedenja. Ta odtujitev je smoter kot bivanje naravne biti, saj gre za prikaz dveh odtujenih svetov ali naravnega sebstva, ki se pojavita drug za drugim in nastane povezanost ali sporazumevanje zavesti z dvema vnanjskima svetoma.

Torej aktivnost, ko duhu ne gre za resnično gibanje predmetne substance, ampak za tisto neko igro dveh odtujenih svetov, ki jih lahko zunanje poveže v neko onstransko čisto enotnost, je dejavnost, s katero si samega sebe zagotovi. Tako da tisto, kar predstavlja drugim, to je le odtujeno čisto sebstvo, v katerem nastopa »duh odtujitve naravne biti«, in to kot tisti, ki si je svoje sebstvo odtujil, da bi čez njega pridelal dvojico svetov. Se pravi, tista prva odtujena dejanskost, ki je le neki neposredni svet zavesti ali bivanje jaza kot čiste sebevednosti, je svet, ki razpade na podvojena svetova, ki pa nista nič drugo kot dve obliki odtujitve ali dejanskost dveh različnih svetov; to pa seveda ni svet na sebi in za sebe.

Svet sebi odtujenega duha, ki razpade na dva svetova, ne doseže postajanja. Kajti prvi odtujeni svet je le priprava za to, da se duh povzdigne iz njega v drugo odtujitev. Tako ima  dvojico svetov, ki sta oblike odtujitve, s katerimi si odsvoji le svojo osebnost.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko odtujeni svet sebstva razpade na dva svetova

Sorry, comments for this entry are closed at this time.