Nekdo je rekel, ah, kaj pa meni koristi filozofija. Neka študentka je izjavila, filozofirajo naj tisti, ki nimajo kaj početi. Jaz pa pravim, če ste kaj duha, je nujno, da začnete brati Heglov Sistem vede, kajti le tako boste lahko dojeli izobražence, ki danes z metafiziko duše in čistim vedenjem pridelujejo apriorne resničnosti. Hočem reči, če želite razumeti interpretacije umske gotovosti, začnite brati Sistem vede. Filozof Hegel vam bo razodel, kaj je to abstraktno individualno bistvo, ki ga danes poklanjajo mediji in zdravi um. Svet je namreč od individualnosti prežeta realnost, ki je početje zavesti, ki uživa sebe samo.
Svet, ki nam ga poklanjajo mediji in zasebni interesi, je svet prežet od individualnosti. To je abstrakten svet, največkrat izražen kot izpeljano naključje. Tako ni čudno, če kakega sveta človek ne dojame. Namreč tisti, ki ga poklanja, ga zavija v abstrakcije in v zamotane besede, katerim kot da ne pripada nobena osnova. Zato ni neobičajno, če imamo vedno več desnih, levih in ne vem kakšnih še vse javnosti. Ob tem pa naj omenim tudi to, da je danes na delu svobodomiselni izobraženec, ki spoštuje samo čisto vedenje in učenost. Zaradi tega je nasilje praznega vedenja povsod navzoče, in sicer tako, da se nenehno nekaj interpretira in na novo zatrjuje, pri tem pa se ničesar ne odpravi. In to vse zato, ker duh ne spoštuje pojma sploh in postajanja pojma, ki je čisti odnos pojma proti sebi.
Ali ima izobraženec kaj posluha za čisti pojem? Če bi ga imel, potem zdravi um ne bi bil toliko slavljen, ampak bi bil čisti pojem, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. In potem tudi svet izobraženca ne bi bil izpolnjen z možnostmi, ampak bi eksistiral kot ustvarjeni svet v resnični neskončnosti.
Razen omenjenega je mogoče zaznati, da je v medijih na delu govorica izobraženca, ki predmetnega sveta ne spoštuje, ampak samo čisto vedenje kot tako. To se pravi, predmetne resničnosti se ne doseže, ker je na delu čisto vedenje in smoter. In ravno to čisto vedenje poveličuje zdravi um. Zakaj zdravi um bi naj bil sposoben presojati predmetni svet in poklanjati zmage nad nečim, kar ne izhaja iz realnosti. O tem govori izobraženec takrat, ko kakšen svet ponovno pojasnjuje in sočasno zatrjuje, da mu zdravi um nagaja, ker je dejaven brez principa realnosti. To je tisto početje zdravega uma, v katerem umre abstrakcija božjega bitja. Kar pove, da se izobraženec s čistim pojmom predmeta ne ukvarja in da je zadovoljen s tem, kar pred sebe postavi kot čisto vedenje. Tisto namreč, kar poklanja kot čisto abstraktno vedenje, je njegov abstraktni svet sebstva v podobi idealizirane izobrazbe.
Strinjali se boste, svet izobraženca ni izpeljan iz postavljenega dojema, ampak je podarjen kot čisto vedenje, ki ni nič drugega, kot udejanjeno sebstvo. Kar hoče reči, da je tisti neposredno predstavljen svet neka prikazen. Prikazen namreč ni postavljena splošna atrakcija kot obči razloček, ampak je le neki abstraktni svet, ki ga je zavest odrinila od sebe kot posredovano vedenje. Ta svet pa ni noben svobodni svet, ki bi bil vzpostavljen v elementu vedenja, ki je čisti dojem, ampak je svet osebe, ki ga oseba najde v sebi kot vedenje ali kot nekaj, kar zavest odrine od sebe in je početje individualnosti kot igra izražanja.