Kako to, da se mišljenje nenehno prilagaja brutalnemu kapitalu? Kako to, da se abstraktni razum ljubimka s kapitalom, duh pa se dela, kot da tega ne zaznava. Tisto prilagajanje razuma navidezni moči kapitala ni nič drugega kot oportunizem, v katerem se mišljenje prilagodi trenutnim okoliščinam. Namreč nenavadno je, da se abstraktni razum povezuje s kapitalom, duh pa to zunanjo zvezo podpira. Tako duh očitno kaže, da ga tisti dejanski predmetni svet in njegov čisti pojem sploh ne mika.
Videz je, kot da realni svet in tisto, kar je njegov proti postavljeni dejanski svet, duha sploh ne interesira. Tako ni presenetljivo, če oni preračunljivi svet številk, ki prehaja na sebi v nekaj drugega, zmoreta usmerjati samo kapital in abstraktni razum. Ta dva svet pojasnjujeta in tudi poveličujeta, včasih celo hvaličita, ker da svet številk edini doseže resničnost. Zaradi tega oni predmetni svet ne dosega nobenega postajanja, kaj šele da bi bilo postavljeno kako razmerje. Namesto da se izhaja iz postavljenega odnosa, se svet poenostavlja skozi števila, ki nenehno prehajajo v nekaj drugega. Zato ni čudno, če je v našem svetu marsikaj nedopovedanega. Nedorečeno je vse, kar ne doseže popolne dejanskosti. To pa zato, ker
V našem svetu igrata glavno vlogo abstraktni razum in kapital. Ta dva sta reprezentanta ali predstavnika, ki uresničujeta življenje skozi števila. Ob tem pa duh na drugi strani idealizira obči svet v smislu umne občosti; da tisto, kar naj bo, ne da je, ima resničnost abstrakcije. Pravzaprav, duh zgolj išče neko lastno neskončnost.
se daje prednost številkam in moči kapitala, ki svet pravzaprav obvladuje. Zaradi tega je svet številk povsod cenjen, predmetni svet pa ne. In tako namesto dejanskega sveta stvari, gojimo zunanje abstraktne odnose čez števila, ki jih vsiljujeta abstraktni razum in kapital. In ne le to, ta svet številk s posebnim navdušenjem hvalijo mediji takrat, ko na ekranih pojasnjujejo navidezno resnični svet. Pa od tukaj ta vera v račune, ki resničnost sveta zrcalijo skozi števila. Namreč, in to je treba priznati, ta glumaški svet številk se danes privzema za gotovo resničnost. Zaradi tega seveda ni čudno, če sta abstraktni svet števil in ono preroško govorjenje vsepovsod nagrajena z aplavzom.
Če bo svet obvladoval in usmerjal kapital in bo abstraktni razum z njim sodeloval, bo svet števil omejil našo svobodo na prazno abstrakcijo. Namesto da predmetni svet razvijamo s principom ali na način vzpostavljanja čistega pojma, se podžiga igro kapitala, ki jo udejanjata abstraktni razum in kapital, ki z roko v roki narekujeta naglico življenja. Ob tem pa duh gleda nekam proč, da se ne bi to zunanje sodelovanje kapitala in abstraktnega razuma končalo. Še več, duh ob tem piše študije o dosežkih inteligence in njene ekonomije, ki spoštuje samo števila in ono lahkotno seštevanje, ki se ga dojema kot povzetek resničnosti. Tako da človek, ki to ekonomijo števil in abstraktnega razuma zaznava, z gotovostjo lahko trdi, da živimo v razklanem času ali v dveh različnih svetovih. V enem operirata kapital in abstraktni razum, v drugem svetu pa duh snuje neko nadčutno življenje, v katerem najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega in kot tistega, ki posodablja svojo izobrazbo.