Ko svet ne doseže drugobiti

Written by Jože Požar on 19 aprila, 2020 – 6:07 dop -

Človek nima več časa za razmišljanje, kaj šele za kako posredovanje in postajanje predmetne substance, v katerem substanca doseže sebienakost ali čisti dojem. Duh še ne spoštuje postajanje sveta in gibanja substance, ker je zadovoljen z abstrakcijo sveta. Se pravi, ker je usmerjen v zunanji svet in tako k medijem, ki se ne ukvarjajo z resničnostjo sveta, gibanja substance ne spoštuje. Zaradi tega je še kako pomembno, da so mediji dejavni svobodno ali tako, da ima svoboda svojo vest in svojo moralnost. Zaenkrat je medijski svet poenostavljen na abstrakcije vedenja in pojasnjevanje dogodkov. Zato je nujno, da začne duh preučevati predmetno svobodo in postajanje substance, saj bo le tako spoznal, da svet ni zgolj nekaj preteklega, temveč posredovanega in določenega. Zakaj »svoboda je substanca duha«, ki jo je treba posredovati, da bi jo duh začutil skozi njeno poseganje in postajanje.

Ugotovimo: kadar svet ni nič drugega kot ravnodušni neposredni svet, potem drugobiti ali čistega dojema ni dosegel. Ali, ko je svet le abstrakcija vedenja, potem se od sebe ne razlikuje in je le nekaj neposrednega ali sebstvo kot tako. Ko pa svet ne doseže drugobiti ali svoje izpolnitve na sebi, je zgolj izginjajoči svet. Rečeno še tako, ko neposredni svet ni nič drugega kot čutna zagotovost jaza, ni mogoče govoriti o svobodi duha. Zakaj ko o čem ni izrečenega nič drugega, kot nekaj občega, tedaj svet ni posredovan s seboj.

 

Kadar neposrednost ni določena na sebi, je to svet kot tak. Povedano drugače, svet ki ne doseže svoje izpolnitve v idealnem bivanju ali v svoji sebienakosti, ni resničen svet, ker ni določen po drugobiti. Pa je neposrednost, ki ne doseže svoje drugobitne izpolnitve, le nekaj abstraktno enostavnega.

 

Zgornjim odstavkom sem poskušal pojasniti, da neposredni svet ni resničen svet, dokler ni posredovan s seboj in postavljen kot nekaj enega. Se pravi, dokler duh izvaja samo neko negacijo svojega sebstva ali vedenja, ni možnosti, da pridela kakšen resničen svet, v katerem substanca zaživi v njenem proti postajanju ali v svoji drugobitni določenosti. Hočem reči, kar je zgolj neko suho zagotavljanje neposrednosti, to je le abstrakcija čistega jaza. Namreč početje čistega jaza izbriše drugobit sveta, pa mu ostane le igra neposrednega sveta, v kateri se svet zgolj nadaljuje v neko daljavo. Se pravi, ker duhu ne gre za gibanje predmetne substance in drugobit, neposredni svet zgolj nadaljuje v neki drugi svet, v katerem pa zre le početje čistega jaza, ki prideluje slepila ali podobe neposrednega sveta.

No, kakorkoli že duh neposredni svet doume, abstraktno enostaven svet ni resničen svet. Zakaj ne, zato ker svet, ki ni posredovan s seboj, drugobiti ne doseže. Zato je dobro, da duh neposredni svet posreduje in ga na sebi določi. Zakaj neposrednost sama po sebi je le resnica jaza, ki se je omejil na svet kot tak, na izginjajoči svet. Cilj duha pa ni v tem, da si sebe zagotovi kot neposredni svet, temveč da svet spravlja v gibanje in ga na sebi določi v njegovi izpolnitvi. Duha namreč zanima samo resničnost sveta, to pa je svet v razdvojenosti ali v posredovani izpolnitvi. Se pravi, duh bi naj strmel za tem, da svet posreduje in ga določi v drugobitni podobi, saj le na ta način zaživi iz gibanja in postajanja.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko svet ne doseže drugobiti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.