Zanimivo je, da danes o svobodi govori največ duh, ki hvaliči vedenje kot tako. Tako odseva, da ni dojel svobode kot vedenje o sebi in dejstva, da je svoboda substanca duha. Preveč ponosen je na svojo izobrazbo in vedenje kot tako ter pozicijo, ki mu jo poklanja izobrazba. Zaradi tega se ne dojema iz gibanja in postajanja vedenja; želi biti določen samo čez pridobljeno izobrazbo. Ona mu zagotavlja položaj v družbi, ki ga ohranja tako, da hvaliči svoje vedenje. Prek njega uživa sebe samega in ono pravljično svobodo, ki jo izkašljava čista sebevednost ali vedoči jaz. To je tisti čisti užitek na sebi, ko duh doživlja sebe kot pametno osebnost, ki eksistira skozi oblikovano vedenje kot tako. Hočem reči, to je tista namišljena svoboda duha, katere smoter je, da spravi vedoči jaz v eksistenco. On izdeluje podobe izobrazbe, pri tem pa intelektualne izpolnitve ne doseže. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot predmet in njegovo sebienakost, s katero je dosežena oblika razmerja predmetne substance, s tem pa razloček na sebi, ki je njena neskončnost.
Ko duh zgolj odseva enotnost vedenja s seboj, potem pač ni dejaven tako, da bi se njegova svoboda iztekla v absolutno vedenje. Verjetno se najbolje počuti tedaj, ko svoje vedenje odtuji in iz njega izpelje kakšno abstraktno privlačnost. To zrcali, da svobode ne dojema kot substanco duha in kot odpuščanje sebe iz oblike sebstva, ampak kot subjektivno dejavnost. To pa je tista dejavnost, ko zunanje dodaja povedke na tisto, kar ima pred seboj. Tako je prosto dejaven in namesto postajanja pojma predmetne substance izdeluje le podobe sebstva. Posledica tega je, da predmetna substanca na sebi ne doseže drugo-biti in svoje določenosti.
Kadar duh ni dejaven s smotrom, da vzpostavi predmetno substanco, potem pač ni dejaven svobodno in v interesu substance. Njegov smoter ni realizacija predmetne svobode, ampak le to, da odtuji svoje vedenje, ki ga ima o predmetu. Potemtakem ne pridela bleščeče predmetne svobode, saj predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti, tj. svojega proti postajanja. Se pravi, njegova svoboda, ki se pretaka čez odtujeno vedenje, ni tista resnična svoboda, ki udejanji čisti dojem predmeta, ampak je le pravljična svoboda, ki pa ni dejanska subjektivna svoboda, s katero duh svoje vedenje postavi kot predmet. Kar je način, s katerim duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja ali sebienakost, ki je notranji razloček.
Na vprašanje, ali je danes svoboda sebi predmetna, moram reči, da ni. Namreč predmetne substance duh ne dojema v njenem proti postajanju ali elementu vedenja, ampak zgolj kot vedenje, ki ga prosto oblikuje tako, da ga odrine od sebe. Na ta način pa ni mogoče pridelati predmetne svobode, saj smoter duha ni v tem, da si odsvojiti svoje vedenje in ga postavi kot proti postavljeno substanco ali kot predmet. Tisto, kar ta duh odpravi, je le izoblikovan neposredni svet, s katerim lahko realizira zgolj abstrakcijo svojega vedenja.
Poglejmo, kako danes politik spoštuje svobodo, ki bi naj bila sebi predmetna. Najbolj v oči zbada tisto, kar politik očitno izžareva, to pa je, da ga svoboda v smislu obče ideje sploh ne privlači, njemu je ljubša prosta svoboda, to pa je odmetavanje svojega vedenja, s katerim proizvede le neki nasprotujoči svet. Ta svet je abstrakcija njegovega vedenja, ki obvesti, da politik še ne razmišlja o svobodi, ki je sebi predmetna in realizirana. Zakaj torej politik predmetne svobode ne akceptira? Preprosto zato, ker ga ne prevzame svet obče ideje, ki ima v sebi to zahtevo, da predmetna substanca doseže svojo sebienakost, ki je njena določenost.