Ni kaj, razumljivost, ki jo danes izžareva izobraženec povsod tam, kjer operira z abstrakcijami čistega jaza, je dejavnost, ki umnost izključuje, ker izobraženec razumnosti in umnosti ne dojema iz postajanja. Tisto, kar je zanj razumljivo, to uveljavi kot abstrakcijo, s tem da um hodi zraven in sploh ni dejaven, ker abstraktni razum gospodari s svetom. In to lahko zaznamo, ker izobraženec postajanja ne izpelje. Zaradi tega sta razum in um vedno dejavna ločeno in brez smotra, da izpeljeta svet v načinu logične sovisnosti ali postajanja. To nam pove, da izobraženec tisto, kar razumljivo razčleni, zunanje povzdigne v neko abstraktno predstavo, ki jo običajno še pojasnjuje, da predstava dobi na sebe odtenek umnosti.
Mi logične sovisnosti ne jemljemo dosledno, ker nas umni svet ne zanima. Mi smo zadovoljni, če svet razumemo in pojasnjujemo. Nas torej ne privlači razumnost in postajanje, ki je kot postajanje prav tako umnost. Mi nismo dejavni tako, da razumno in umno dosežemo skozi postajanje. Tisto umno si zamišljamo kot nekaj, kar je gola možnost. Z možnostjo dosežemo neki drugi svet in tako izpolnimo samega sebe. Pa še tole, zgornja abstrakcija stremi izraziti neko bivanje misli in možnosti, ki eksistirajo kot svet, ki ne doseže postajanja in je zato abstrakcija jaza, ki je brez izpolnitve.
Ločena dejavnost razuma in uma danes izstopa, ker izobraženec ni dejaven v načinu proti postajanja ali tako, da bi predmetno substanco izpeljal v obliko postajanja. Izobraženec sveta ne dojema v načinu logične sovisnosti in tudi dejaven ni s ciljem, da izpelje svoje sebstvo in ga postavi kot predmetno substanco. Česa takega ne kaže, pa je jasno, da je dejaven tako kot narekuje metafizični razum. Ali, dejaven je tako, kot da um sploh ne obstaja. Zaradi tega je abstraktni razum postal sila, ki upravlja s substanco in ji daje neko življenje, ki ga manifestira kot abstraktne svetove ali kot neki zbir razločkov čistega jaza. Razum torej upravlja s svetom, ki ga zunanje poveže med seboj ali pa ne. Tako da v metafizičnem svetu ne gre za logično sovisnost, ampak da tisto razumljivo eksistira kot čisti jaz sploh. To pa je zunanji svet, ki nima notranje povezanosti, kajti abstraktni razum ni dejaven na notranji način. In tako lahko doženemo, da tisto razumljivo ne doseže umljivega. To nam pove, da je čisti jaz dejaven vnanje in tako celo nedosledno, saj postajanja ne izpelje.
Danes se izobraženec obeša na abstraktni razum ali nespremenljivi svet čistega jaza. On verjame, da lahko umnost enači z znanjem, s katerim je mogoče razčleniti vsak svet in tako pokazati, da ga ni sveta, ki ga ne bi on obvladal s pojasnjevanjem, s katerim svet postane bolj čisti. Izobraženec verjame, da je dejaven primerno, kadar svet pojasnjuje in drugači. Zakaj smisel pojasnjevanja je v tem, da tisto, kar je neki nespremenljivi svet, dobi na sebe odtenek umnosti. To drugič omenjam, da ne bi kdo pomislil, da k dejavnosti abstraktnega razuma ni kaj dodati, ker je razum vedno dejaven skladno in logično. A temu ni tako, kajti da bi bil duh dejaven v interesu predmetne substance, mora biti dejaven s principom ali tako, da bo tisto, kar je razumljivo, doseglo svoje postajanje in določenost na sebi. To pa lahko samo na ta način, da doseže nasprotje ali svojo sebi enakost. Se pravi, razumljeni svet mora doseči postajanje, po katerem sam sebe določi in stopi v razmerje s seboj. Torej, z golim razumevanjem svet ni popoln, kajti gre za to, da je postavljen in določen na sebi, da bi bil Eno in na ta način enoten v svojem postajanju, ki je njegova izpolnitev.