Kolesarji in poznavalci umetnosti

Written by Jože Požar on 13 septembra, 2015 – 6:07 dop -

         Tudi jaz menim, da je treba telo razgibavati in ohranjati telesno gibčnost. Zato dopoldan običajno kako uro kolesarim po ulicah mesta in to po kolesarskih stezah, ki so sicer pomanjkljivo označene. No, ne glede na to, največjo nevarnost predstavljajo kolesarji, ki ne upoštevajo pravil, ki veljajo za vse kolesarje. To omenjam, kajti od petih kolesarjev samo dva kolesarja upoštevata pravila, drugi pa ne. Kolesarji vozijo po napačni strani, včasih celo brezobzirno, tj. čudaško in samovoljno, kot da ne vedo, da se vozijo po napačni strani.

         Kolesarji, ki ne spoštujejo pravil, se obnašajo nespametno. Naj navedem primer, neki dan sem se peljal čez prehod za pešce in kolesarje, nato pa zavil s pločnika na cesto, ker me je prometni znak opozoril, da je vožnja po pločniku prepovedana (verjetno zaradi peščev, ki čakajo na avtobusni postaji). In tako sem naslednjih 30 metrov vozil po cesti, potem pa zavil v desno nekaj metrov za avtobusno postajo. In glej ga, mladenka, ki je spregledala prometni znak, se je peljala v isti smeri kot jaz, vendar po pločniku in med pešci, ki so čakali na avtobus, nato pa trčila vame, ko sem zavijal za avtobusno postajo v desno. Hočem reči, če nisi popolnoma zbran med vožnjo in če ne zaznavaš norčavih kolesarjev, ki vozijo kakor jim ukazuje počutje, si lahko v trenutku mrtev.
 
Kolesarji-1

Kolesar ima sprejeti to nujnost, da se do sebe in drugih kolesarjev obnaša svobodno, ne prazno in sanjaško vzvišeno. Vsak človek je namreč na sebi dejaven duh, odsvoji si obliko čistega dojema, ko izdeluje podobo samega sebe. Ona je tisto duhovno, ki je dejansko.
 
         Podobno kot norčavi kolesarji se obnašajo poznavalci sodobne umetnosti. Ti so namreč ravno tako dejavni nabrito in domišljavo; nočejo zaznavati realnost umetniškega dela in zato tudi ne tistega, kar mu kod dejanskost pripada. Zato ni čudno če sodobno umetnost izpovedujejo kot svojeglavo domišljijo. Zaradi pomanjkljivega odnosa so dejavni enostransko, s tem pa ne v prid sodobne umetnosti. Namreč, poznavalci sodobne umetnosti izmišljajo neke abstraktne atrakcije, ki da so tisto vsebinsko, ki pripada konkretni razstavi. Stvar poznavalca sodobne umetnosti je tako samo v tem, da izbrska iz svojega sebstva neko izmišljotino, ki jo izrazi v nejasni predstavah. Stremim reči, poznavalec umetnosti se obnaša kot norčavi kolesar, ki se vozi po napačni strani in spregleduje dejanskost, ki pripada kolesarski stezi. Kolesar očitno kaže, da uveljavlja čisto samovoljno in se gre napačno razumevanje prostora. Namesto da kolesarsko stezo dojema v njeni dejanskosti, ki pripada vsaki realnosti, uveljavlja nasilje ali tisto neko nabritost, s katero dvigne v nebo samega sebe. Ta duh kot da noče dojeti, da kolesarski stezi in tako tudi umetniškemu delu pripada dejanskost: k cesti spadajo prometni znaki in pravila, umetniškemu delu pa tisto, kar je umetniško delo kot realna reč na sebi. Povedano drugače, tako kot kolesarski stezi pripada njena dejanska realnost, tako tudi umetniškemu delu pripada čista dejanskost ali čisti dojem.

         Kaj reči na zgornjo paralelo? Dejstvo je, da nekateri kolesarji in poznavalci umetnosti ne dojamejo konkretne realnosti kot nekaj Enega, kot nekaj, kar je sebi proti postavljeno. Kolesarska steza v svojem nasprotju ni zgolj prazni niče ali kako gledanje praznine. Ravno tako umetniško delo na sebi ne more biti samo nekaj, kar poznavalec umetnosti najde v sebi. Tisto, kar je merilo za kolesarje in poznavalce umetnosti, ni prazna odtujitev sebstva, temveč določna zbranost v konkretno predstavo. Prazna odtujitev ne zadostuje, kajti človek je duh, ki se prikazuje zavesti. Posredovan od samega sebe je na sebi konkretna podoba tistega, kar on sebi pred seboj kot gibanje prikazuje.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Kolesarji in poznavalci umetnosti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.