Komedija kot smešno dogajanje vedenja

Written by Jože Požar on 13 decembra, 2015 – 7:33 dop -

         Kadar človek uprizarja komedije z vedenjem kot takim, potem pač ne izvaja gibanja, v katerem postane sebi neko drugo. Potem ne počenja nič drugega kot to, da izmenjuje vedenje s samim seboj in dela silo z vedenjem kot takim. In če si povrh tega podarja zavest oblasti, s katero prideluje le abstraktno prepričanje, potem uveljavlja zgolj neko dejanskost, ki je razmetano čisto sebstvo ali negativno obče sebstvo.

         Da je človek lahko tudi skregan z vedenjem, o tem pripovedujejo primeri, v katerih ne doseže nasprotja. Kajti če je dejaven samo tako, da izpoveduje izobrazbo, potem to ni nobeno postavljeno nasprotje. S takšnim početjem odseva le to, da ga ne zanima pojem, ampak zgolj to, ali bo dopadljiv tistim, ki jih nagovarja. Za druge je zanimiv zaradi tega, ker je naklonjen spreminjanju in čisto oblikovnemu, ki je povsem abstraktno. Tak duh tekmuje s samim seboj na način, da proizvaja le neko očiščeno sebi enakost. Skratka, kadar človek svojo učenost zgolj odmetava, skozi čisti jaz odslikava svoj odnos do sebe.
 
Nebistveno-ritje-duha-

Kadar duh izreka le neko neposredno gotovost, je to pridobivanje naklonjenosti skozi igro besed in vedenje kot tako. To je znak, da se zavest še ne razume na nasprotje, pa od tukaj toliko komedij in zmag brezumne subjektivnosti, ki je postala upravnica naključnosti in zamislimi.
 
         Po mojem mnenju je duh prišel do točke, ko več ne ve, kaj narediti z vedenjem, ki ga je skladiščil v sebi. Tisto namreč, kar odrine tja ven in je neko vedenje kot tako, je bivanje, v katerem začuti sebe kot zavest, ki odmetava svoje vedenje. Kajti to početje je natančno vzeto bivanje njegove razdvojitve, v kateri zaznava svoj jaz kot čisti jaz, ki mu je stopil nasproti kot abstraktna oblika vedenja, ki ga poklanja drugim z zavestjo, da je kot čisti jaz dosegel svojo neposredno gotovost, ko se je odtujil v jezik.

         Zdi se, da je opredelitev, biti sebe zagotovo sebstvo, začetno načelo izobraženca. To je namreč čisti svet vedenja kot takega, ki je podoba zavesti sploh. Ta svet je obseg vedenja ali izvorna narava, v kateri je vzajemno učinkovanje podarjeno, pa je jasno, da izobraženec ne doživi nobenega obstoja. To zatrjuje, da je njegov predmet od sebstva prežet, abstraktna gotovost, ki je razloček od njega. Kar je le sila v izrazitvi, s katero si odsvoji svojo osebnost. Rečeno še drugače, to je negativno obče sebstvo kot abstrakcija njega samega, s katero je pravzaprav izražena samo njegova sebičnost. To je živa, a le navidezna enotnost individualnosti, ki jo zavest odrine od sebe kot brez duhovno sebstvo.

         Kadar duh eksistira kot neposredno vedenje, potem to ni nič drugega kot sebi odtujeni duh. To je gibanje zavesti, ki upokojuje ali pomirja vedenje v primerno abstraktno obliko. Na ta način doseže duh samostojnost, ki pa ni vezana na noben obstoj. Zakaj tisto, kar mu velja kot neko bistvo, je samozavedanje kot čisto eno osebe. To pa je v svoji realnosti neko naključno abstraktno bivanje, ki ne vsebuje razdvojenosti in ima pomen občega sebstva. To je tisto moje v pomenu resnično mojega. Kajti vsebina pripada lastni moči, s katero zavest izdela abstraktno obliko in tako izkusi, da se ne ohranja v razmerju do drugega.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Komedija kot smešno dogajanje vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.