Komedijantstvo kot boj z nasprotnim od sebe

Written by Jože Požar on 3 januarja, 2016 – 7:41 dop -

         Izobraženec, ki je določil, da bo dejaven v državnem zboru na ta način, da pojmi obče, je nemalokrat v razpravah aktiven kot kak komedijant, ki se je namenil odkriti svojo subjektivno moč. Subjektivnost kaže skozi govorico vsakič takrat, ko si odsvoji osebnost kot neko dejanskost sebi nasproti. Zakaj tisto, kar predstavi kot čisto sebstvo, to je njegova lastna resničnost. Rečeno še tako, tista vznemirjena neobjektivnost je njegov predmet, ki je čisto od sebstva prežet. Tako da tisto, kar drugim podarja, ni nič drugega kot občudovanje lastnega sebstva. To pa je dejavnost, s katero izpoveduje, da se bojuje z nasprotnim od sebe. Dvoboj s samim seboj je komedijantstvo, ki ga običajno uprizarja kot prazno predmetnost. Pa od tukaj toliko enostranskega nategovanja v neskončnost, s katerim izpoveduje svojo osebnost, tj. lastno dejanskost, ki jo izkusi kot čisti uvid.
 
Komedijanstvo-

Kadar človek izžareva svojo osebnost, tedaj postane predmetnost odvečna, zakaj zavest se bojuje z nasprotnim od sebe, s tem pa se predmetna realnost izgubi.
 
         To, da je duh vedenje in predmet vedenja isto, to je komedijantstvo. To stremi reči, duh v kosti gleda svojo dejanskost. Na ta način se neposredna gotovost vedenja izdaja za najabstraktnejše vedenje. Kajti duh izreka: to sem jaz. Ampak filozof G. W. F. Hegel izvirno ugotavlja, da vedenje ne pozna le sebe, temveč negativum samega sebe, ki je njegova meja. Se pravi, duh bi naj najprej samega sebe postavil kot predmet. S tem je opredeljeno, da duh ni neskončno vedenje in pojasnjevanje naravne zavesti, temveč je v svojem začetku postavljeno drugo samega sebe. Drugo samega sebe pa ni nekaj zgolj odrinjenega od sebe ali abstrakcija, temveč je drugo nečesa neposrednega, ki je realnost. Kajti neposredni realnosti pripada njena dejanskost ali njena sebi enakost, ki je čisti dojem. To je gibanje, ki ima v sebi to nujnost, da tisto prvo preide v svoje drugo. To stremi dejati, da razdvajanje neposredne realnosti naredi to, da je z razdvajanjem postavljeno drugo (čista dejanskost), ki je določenost neposredne realnosti v njenem nasprotju. Drugo je namreč postavljeno nasprotje, ki vzpostavi Eno; Eno pa je postavljen odnos pojma. In ta odnos pojma je element vedenja, s katerim je doseženo gibanje pojma ali to, da notrina pojma stopi sama sebi nasproti kot drugo. Notrina namreč s svojim gibanjem postavi svojo sebi enakost, s katero je postavljena njena dejanskost. To torej, da je notrina prešla v nasprotje, to je vzpostavitev odnosa do sebe.

         Vprašajmo se, s čim duh sebe meri? In tukaj je treba najprej povedati naslednje: duh sebe ne meri z abstraktnim vedenjem, niti z izobrazbo, ki si jo je pridobil s študijem. Namreč mera duha je vpisana samo tam, kjer duh postane sebi neko drugo. Filozof Hegel ugotavlja naslednje: »da bi bil človek zares sebstvo in duh, mora postati sebi neko drugo.« To pojasni, da abstraktna neposrednost še ni postavljen odnos zavesti, ampak je le oblika abstraktnega vedenja. Zato si duh daje merilo na njem samem, v proti postavljenih občih momentih, ki je postavljena čista dejanskost, ob kateri duh meri svoje vedenje.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Komedijantstvo kot boj z nasprotnim od sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.