Vedenje kot je sprva je neposredni duh, kar je neduhovna ali čutna zavest (tako nekako zapiše Hegel). Da pa bi postalo pravo vedenje, mora doseči svoje postajanje v elementu vedenja, v katerem neposredno ali končno doseže neskončnost kot notranji razloček na sebi. Le tako je končno razloček istoimenskega, ki je nadčutni svet ali drugo kot sebi enakost. Oblika istoimenskega v svoji razdvojitvi je postajanje, v katerem substanca skozi gibanje notrine doseže proti postajanje. Na ta način substanca doseže razloček na sebi kot drugo, kar je bivajoča dejanskost ali neskončnost.
Filozof Hegel razodeva skozi element vedenja tisto, kar je nekaj neposrednega ali končnega, ki doseže svojo sebi enakost v neskončnosti. Nekaj končnega doseže odnos do sebe tako, da se nanaša nase negativno. Na ta način končno izpolni sebe v neskončnosti, in tako sta eden od drugega kot proti postavljena in razdvojena v svoji sebi enakosti. Kar je tu bistvenega poudariti je to, da je neskončnost kot čisti dojem enostavno bistvo sveta, ki je pričujoče kot razvejana občost ali kot drugo. Drugo je torej razloček istoimenskega, ki ga doseže v svoji razdvojitvi ali skozi samogibanje notrine.
Tisto enostavno zakona je neskončnost, kar je sebi enako ali razloček. Razloček je torej drugo istoimenskega, ki se je odrinilo od sebe in je po svoji neskončnosti zakon. Zakaj enostavna neskončnost je čisti dojem ali obče v razvejanih momentih. To je torej svet kot postajanje sebstva, ki se kot svet razlikuje od sebe. Tako je nekaj končnega določeno na sebi, kajti končnost kot taka je le po sebi ali je abstraktna. In ne le to, resnica končnega je njegova idealiteta in potemtakem tudi to, da biva idealno in ustvarjeno. In ko danes pogledamo, kakšen svet ustvarja duh, zlahka zaznamo, da duh sveta ne ustvari, ampak ga kaže kot nekaj končnega. V bistvu sebe odpravi kot neko navajeno obnašanje vedenja, ki ne vsebujejo realnosti in njej pripadajoče dejanskosti.
Vedenje kot je sprva nekaj končnega, doseže svoje proti postajanje, s katerim je zakon elementa vedenja dovršen skozi sebi enakost. Tako je tisto enostavno zakona v elementu vedenja dosežena neskončnost; kar ni nič drugega kot postajanje istoimenskega, ki se je odrinilo od sebe in z razdvajanjem doseglo svojo popolno obliko. To je torej istoimensko razvito v dva ekstrema; gibajoča se notrina je v elementu vedenja dosegla notranji razloček ali svoje drugo. Se pravi, razloček istoimenskega, v katerem je bistvo poduhovljeno kot pozitivno in negativno, je element vedenja.
Zgornjim sem prestavil, kako končnost doseže svoj razloček v neskončnosti. Končnost doseže drugo kot sprevrnjeni svet samega sebe. To kaže, da končnost ni zgolj neposrednost, temveč je gibanje in prehajanje v svoje drugo ali proti postajanje. In ravno za to gre v prvem delu Sistema vede, v katerem filozof Hegel bistvo sistema razodene skozi nastajajoče vedenje, ki bi ga naj duh spoznal, da spozna svojo odsvojitev skozi element vedenja, ki je bistvo nastajajočega vedenja. Kajti element vedenja je nujnost, s katero duh svoje vedenje postavi kot predmet. Zato sem element vedenja na več mestih že predstavil, zakaj to je gibanje predmetne substance, ko duh svoje vedenje organizirano odpravi, da ne bi bil dejaven prosto ali kot nekdo, ki zgolj od sebe odrine svoje vedenje, postajanja vedenja pa ne doseže. Duh mora svoje vedenje odsvojiti in ga vzpostaviti v elementu vedenja.
Heglov Sistem vede se danes ne jemlje resno, ker se duh še vedno vznemirja z abstraktno filozofijo. To pa ni predmetna filozofija, ampak filozofija, ki sebe ustanavlja skozi kategorije in možne svetove. In ravno o tem abstraktnem svetu govori danes filozof, ki sebe ne dojema kot duha, ki je dejaven svobodno ali tako, da svoje vedenje postavi kot predmet. Tako da tisto razumevanje abstraktne filozofije, ki se nikjer ne začenja in nima meje, ni produktivno. Filozof še vedno sebe tolaži z možnimi svetovi in pojasnjevanjem lastnih predstav. Pri tem pa ne zaznava, da njegov svet izginja in se ne ohranja v postajanju ali kot odnos končnosti in neskončnosti.
Zgornjim sem najbrž kaj dobrega izrazil, saj sem poskušal dvigniti duha na nivo postajanja, tj. elementa vedenja, s katerim svoje vedenje vzpostavi kot razloček istoimenskega.