Mnenja sem, da politik ni dejaven kot poverjenik, ampak kot zastopnik, ki uveljavlja interes svoje stranke. Torej obče volje ne izpoveduje kot glas večine. Politik ne uveljavlja predmetne svobode in obče volje duha ljudstva; in to izžareva tedaj, ko uresničuje subjektivno nastrojenost, s katero izraža abstraktno enotnost s seboj. Tako daje videz, kot da bi bilo ljudstvo ločeno od politike. Ob tem je zaznavati tudi to, da čutnost pretvarja v igro abstrakcij, s katero hvali abstraktni razum in zato obče ne stopi v dejanskost. Videz daje tak, kot da početje zavesti velja za tisto, kar naj bo. Takšna dejavnost nima izpolnitve. Potemtakem izžareva, da ni dejaven v interesu duha ljudstva in obče volje. Zakaj, kjer obča volja ni spoštovana, politik ni dejaven svobodno. Kajti tisto, kar odrine od sebe, so le neke čutne gotovosti, ki jih sicer prikazuje bogato, a so najabstraktnejše resnice.
Politik torej ni dejaven s ciljem, da pridela premišljen svet, ki izključi subjektivno razpoloženje. V govorici je najti subjektivna nagnjenja, ki ne odsevajo nič takega, da bi rekli, dejaven je kot poverjenik ljudstva. Namreč dejaven je kot jasnovidec, ki izreka, jaz sem jaz. To pa je čisto zagotavljanje nečesa enostranskega, kateremu nasproti postavi kako čutno prepričanost. Tako pove, da je njegov predmet čisti jaz. Zato je tisto, kar pridela, samo abstrakcija čistega jaza. Skratka, politik svojo govorico kaže, da mu ne gre za stvarni svet, ampak za to, da izrazi odtujitev osebnosti.
Politik bi naj jasno premišljal o tistem, kar je predmet razprave. Zato je izražena subjektivna plat politika neko početje, ki izpoveduje partikularni interes, tudi nemoč čistega jaza, ki je nekakšno orodje za to, da izpelje nekaj, kar nima dejanskosti. To je namreč tisto, kar danes prikazuje, ko odtuji osebnost, s katero izrazi samo tisto, kar je našel v sebi. Njegove misli niso nič drugega kot ne dejanski svet čistega jaza. Namreč, naj spomnim, »duh je to, da dela sebe predmetnega«, ne pa da idealizira svoje prepričanje, ki ga predstavi kot odtujitev osebnosti. Vrednost politika je v tem, da je dejaven v pričakovanju duha ljudstva in da je njegov reprezentant. Politik, ki izpolni samo čisti jaz, ne pridela nobenih vrednot.
Politika zaznamuje tisto, kar raztegne v abstrakcije in ni nič umnega. Abstrakcija namreč izrazi le to, da politik ni dejaven s principom svobode, zato tudi toliko raznolikega sveta, ki ga izražajo tudi mediji. Mediji namreč podarjajo videz, kot da politika ni sposobna reči, to je, to ima realnost, kateri pripada njena dejanskost. Zato je tudi vsebina politike iz biti predstavljena v videz. To pa ni nič umnega, zakaj tisto umno se ne pojavlja, se pa pojavlja videz nečesa abstraktnega. Zakaj politik ne upošteva postavljene predmetne osnove, zato je jasno, da je njegov pridelek le čista abstrakcija, ki izrazi kako neomejenost, ki pa ne doseže proti postajanja. Skratka, tisto razblinjeno v abstrakcije ni noben dejanski svet, ampak svet čutne zavesti, v katerem je najti negacijo njega samega. Politik se torej obnaša kot entuziast, ki povzdiguje enostransko abstrakcijo in čisti jaz.
Kot je mogoče danes zaznavati iz razprav, politik ne razpravlja o konkretni predmetni vsebini. Zato mediji objavljajo samo fotografije politikov in kakšno izrečeno misel. Vsebine se ne izdeluje, zato medij objavi samo kak interes politike. Rečeno drugače, ker politik ne razpravlja o predmetu, mediji poročajo o dejavnosti politikov pomanjkljivo. Pojem politika kot da nima več notranjega pomena, pa ni čudno, da mediji objavljajo dejavnost oblasti pod pojmom svet, češ, predmet razprave naj ne bi zanimal duhu ljudstva. Zato tudi moje dojemanje dejavnega politika ni pozitivno, ker politik ne razpravlja o predmetu, ki ima določno vsebino in je stvar omikanega duha in umne volje.
Tisto, kar bi naj povezovalo politika z duhom ljudstva, je konkretna predmetna vsebina in izražena dejanska predmetnost. Edino ona lahko ohranja povezanost politika z duhom ljudstva. Vse, kar ni predmetna vsebina, je igra abstrakcij, je le početje zavesti, ki uveljavlja vsebinsko ne določen predmet. Izpolnitev subjektivnega smotra ne prinese predmetne vsebine, ampak izrazi le subjektivno nagnjenje. Duha ljudstva pa zanima stvarni svet in ne prepričanost, ki jo uveljavlja čisti jaz politika.