V vsakdanjem življenju je človek dejaven razumno, sicer malokdaj predpostavlja, če pa že, potem ne predvideva dovolj tehtno. Dejaven je kot zdravi človeški razum in to tudi odseva skozi aktivnost. Ničesar ne dela, kar ne bi z igro abstrakcij prevladal. Aktiven je torej kot razumnik, ki približno ve, kaj bo iz česa sledilo. Tisto pa, kar razumnika nekako določa, je to, da se sebi pojavlja kot početje zavesti in kot čisti jaz, ki se s posredovanjem predmeta ne ukvarja, kajti sebe ne izpolni na način gibanja substance ali tako kot duh. »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi obdržati enakost s seboj«, tega principa razumnik ne izdihava, kajti bolj kot gibanje substance je zanj pomembno le tisto, kar oblikuje z igro abstrakcij in pojasnjevanjem, s katerim izpelje nepopolno izpolnitev.
Razumnik v vsakdanjem življenju hvali abstraktno znanje in čutno posameznost, na katero se nasloni, kadar uveljavlja gibanje zaznavanja, da izpolni čisti jaz. Tisto, kar pogosto kaže in je početje zavesti, je to, da napreduje iz ene zmote v drugo. Razen tega velikokrat izpostavi kakšno čutno gotovost ali abstrakcijo nedoločene biti, ki jo odigra gibanje razuma, s katerim realizira izvirno moč. Pri tem je zaznati, da se razumnik giblje zunaj resničnega sveta in torej vedno tako, da pridela kako prikazen, ki vsebuje nična bistva. To odseva zlasti tedaj, ko izvaja gibanje zaznavanja, ki ga povsod pojasnjuje, pa čeprav ne gre za predmetni svet, ampak za izraženo zadovoljstvo zavesti, kajti tako zavest uživa sama sebe. To osvetli, da razumnik v svoji prepričanosti pridela brez določilno občost, enostavni tule kot skupaj mnogih, ki ne dosežejo proti postajanja, ker je zadovoljen s pasivnim občim.
Zdravi razum v zaznavanju pridobiva nična bistva, s katerimi izpelje nepopolno izpolnitev, kajti ona vsebuje samo pasivno obče. Obče je, saj izvira iz čutnega, vendar pa ni resnično in sebi enako, kajti določenosti so samo abstrakcije, ki so v zaznavanju neka igra abstrakcij. Zaznavanje je kot gibanje občega neki tale postavljen kot ne tole, kar je konkretni nič ali nič neke vsebine. Tisto torej, kar je pasivno obče, to je enostaven skupaj mnogih. Mnoga so v svoji določenosti čutna posamičnost. Obče nima drugega tule, zakaj obstoj različnih mnogih je zgolj gibanje zaznavanja. In tako je resnično zaznave abstrakcija posameznosti, ki ni dosegla proti postajanja in je zato samo mrtvi produkt kot enostavno obče.
Vsakdanje aktivnosti razumnika kažejo, da je aktiven kot čisti jaz, ki izdeluje predstave o življenju in hvali čutno posameznost. Zavest je jaz kot čisti tale. Razumnik ima gotovost po čutni občosti, ki izgine in se pojavi kot nekaj zunanjega. In tako ni nenavadno, da njegov svet ne doseže obstoja, kajti objektivnost ga ne zanima, z njo se ne ukvarja, saj ga čista vednost kot taka bolj navduši. To je torej razumnik, ki ne preseže omejenosti, potemtakem sploh ne preseže končnega sveta, kajti svet običajno predrugači ali sprevrže v kako nasprotje. Povedano še drugače, njegov svet ne doseže obstoja v osnovi, pa je jasno, da resničnega sveta ne pridela, kajti logika zaznavanja je tista, ki pridela samo pasivno splošno. Namreč zdravi razum izključuje posredovanje, kajti obožuje igro abstrakcij in čutno obče, ki je povsod navzoče. Pogosto zaznamo, da razumnik hvali tudi refleksijski razum in se zaradi tega obnaša gospodovalno, kajti z refleksijo pridela kako posebnost, ki prispeva k oblikovanju občega sveta. Na ta način podarja slepilo, kot da je dejaven na predmetnem bistvu, a v bistvu je dejaven s smotrom, da čisti jaz izpelje gibanje zaznavanja in početje zavesti.
Kraljestvo razuma je pravzaprav področje občega, kjer zaznavajoči razum izvaja gibanje, ki ga izpelje z igro abstrakcij. To je dejavnost, ko razum odigra svojo enotnost. Sila zdravega razuma realizira obče in čiste določenosti. To je tista aktivnost, ko zdravi razum pridela tudi nasprotno stran in je sprevrnitev pasivne občosti v nekaj nasprotnega, kar je neko menjavajoče določanje obeh strani. Ta dva sestavljajta enotnost, ki pa ni resnična enotnost, ampak ločeni razločki, ki jih razum jemlje kot nekaj enega. Zakaj tisto, kar je izražena moč razuma in je igra sil, v tem najde zavest veliko zadovoljstva. To je nepopolna izpolnitev, kajti v zaznavanju je zgolj igra abstrakcij.