Da je duh nedosledno dejaven, gre pripisati zlasti temu, da je dejaven brez principa, pa zato lahkomiselno, ker prezira logično sovisnost. Duh namreč, ki podarja zgolj prazne misli in posamezna prepričanja, ni dejaven v interesu gibanja substance. Se pravi, kadar ni dejaven v interesu stvari, ni dejaven s smotrom in z vedenjem, da si svoje vedenje odsvoji. Duh ne ve, da se resnično spoznavanje začenja z odsvojitvijo sebstva in postajanjem; kajti sebstvo mora postati dejansko sebstvo, ki je resnična podoba duha. Sicer pa v nastajajoče vedenje spada način pojavljanja duha, zato tudi logična sovisnost, ki pa jo duh zanemarja, ker je prepričan, da neživljenjsko dojemanje sveta zadošča za to, da premaga vsak predmetni svet.
To, da je duh danes lahkomiselno dejaven, o tem govori med drugim tudi drobnjakarski svet. Še posebej tedaj, ko abstraktno vedenje zastopa predmetni svet in duh računa na svojo iznajdljivost in zunanji svet, ki je pač zmeraj pri roki. Ta drobnjakarski svet namreč vedno dodano zaživi, in to v abstraktnih momentih vedenja, s pomočjo katerih lahko duh sestavi razkošne svetove. Pa od tukaj toliko one nedoslednosti, s katero posreduje, da se dobro počuti v razkošnem svetu, ki ga pridela z onim navajenim obnašanjem vedenja. Ampak ravno s tem razkošnim svetom izžareva, da živi v prepričanju, da drugače ne gre ravnati. Zakaj ta njegov razkošni svet, v katerem ni navzoča stvar, ampak samo kaka postulirana bit v njenih momentih, je posebnost njegove lahkomiselne dejavnosti.
Človek poenostavlja predmetni svet na možen svet. Pri tem pa ne dojema, da potencialen svet ni nič drugega kot zunanji abstraktni svet. Tega oblikuje s pomočjo abstraktnega razuma in izrekanja vzajemnega učinkovanja vedenja s samim seboj. Takšna dejavnost duha odkrito odseva, da gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne ceni. Zaradi tega se duh izgublja v abstraktnih svetovih, ki jih zunanje med seboj povezuje, pri tem pa logične sovisnosti ne izkusi. Tisto zunanje gibanje substance namreč ni gibanje notranjega sveta, v katerem se substanca razdvoji v svoji absolutni osnovi.
Kaj mislite, kje ima izvor pokvarjena demokracija, ki se pojavlja in izginja in se kot svet posameznega interesa kaže v predstavah in možnostih, ki jih duh zunanje poveže, da bi tisti posamezni interes zaživel kot poklican svet? Ravno tam, kjer duh začne odmetavati svoje prepričanje in mu nastane neposredni svet, ki ni noben postavljeni svet, ampak drobnjakarski svet. Tega pridela lahkomiselna drža duha, ki ne izpelje določnega sveta, ampak zgolj prideluje podobe nenačelnega sveta ali čiste abstrakcije čutne zavesti. Pa ni težko uvideti, da duh ni dejaven s principom, ampak tako kot mu to narekuje ono navajeno obnašanje vedenja in prepričanje, da predmetni svet ni nič drugega kot izražen interes, ki ga odrineš od sebe in je posamezno sebstvo kot njegovo vedenje. To je neposredni svet, ki ni posredovan in postavljen kot razdvojeni svet, ampak je le svet, ki je zavesti nastal kot abstrakcija vedenja in je zato samo ena zavest kot neizpolnjena negacija sebstva.
Drobnjakarski svet, v katerega se danes zgublja duh, je predstavni svet. Zakaj duh ta svet najde v sebi in je zato le njegovo vedenje. Zato ni čudno, če se izgublja v nenačelnih svetovih ali drobnjakarski neposrednosti, ki nima nobenega obstoja, a velja, ker je ta svet njegovo abstraktno vedenje, ki, če je podprto s posebnim interesom, velja za resničen pojavni svet, pa čeprav ne vsebuje realnosti in njene razvite dejanskosti.