Ko poskušamo razumeti medije, lahko ugotovimo, da gre v njihovem govorjenju za predstave o spoznavanju. Tako vidimo, da nam poklanjajo subjektivne vsebine, s katerimi povedo največ o sebi. Iz njih ni težko spoznati, da je tisto, kar je neki subjekt, le nekaj končnega, ki gre čez v neskončnost in se razgubi v preroško govoranco. Se pravi, ni težko spoznati, kdaj gre mediju za stvar ali pa samo za to, da predstavi kako lahkomiselno vsebino ali prazno prikazen vedenja, ki jo sestavi iz abstraktnih predstav in pridanega komentiranja.
Sicer pa mediji danes izžarevajo zlasti to, da jim ne gre za stvarnost, ki ima svoj temelj in določno substanco. Običajna subjektivna zavest odpravi le sebe kot nekaj, kar ni nič drugega kot čista sebevednost. To pa je abstraktni svet, s katerim si zavest zagotovi sama sebe na način mešanja predstav in misli. In tako seveda ni nenavadno, če mediji svojo lahkomiselnost predstavijo kot zavest, ki pojasnjuje svojo abstraktno vednost na način neposredne umnosti. Kar je lahkomiselnost, ki napreduje od pogojenega do pogojena kot oblikovan pojavni svet. Torej subjektivnost kot prepričanost, ki jo zavest odrine od sebe kot nekaj, kar je na primer sovražni govor, ki pa ne doseže svoje dejanskosti, ker zadošča golo ime.
Nekateri mediji govoričijo o sovražnem govoru, ki ga opremijo s kakim umišljanjem na abstraktne predstave. Pa tako seveda ni čudno, če kdaj ponorijo in zaidejo v subjektivni idealizem. To se običajno zgodi takrat, ko uveljavljajo posebno voljo, da izrazijo svoje čustveno razpoloženje, ki je šlo onstran in čez, kot neki predstavljeni subjekt, ki ni nič drugega kot čisti Jaz, ki beži pred občim. To je tisto prazno vedenje, ki se ni sposobno odsvojiti in zato ne more dospeti do svoje enakosti.
Mediji posredujejo nemalokrat informacije kot prikazujoče se vedenje, ki pa ne doseže svoje resničnosti in je le prazna prikazen vedenja. To je neposrednost, ki ne prehaja v svojo dejanskost in ni nobena resničnost, ampak predstavljen subjekt, ki se ga izpopolni ali razgrne z dodajanjem posameznih misli in mnenj. Hočem reči, ko nekaj končnega ne stopi v odnos s svojo enostavno neskončnostjo, zavest ne doseže razlike subjekta in predikata. Tako odkrito kaže, da ne dohiti odnosa subjekta in predikata. Kajti če bi zavest odnos doumela, ne bi bila dejavna kot predstavno mišljenje, ki je vseskozi subjekt na sebi. Na ta način namreč ne doseže čistega dojema, saj gre subjekt običajno v izgubo.
Medij, ki spretno žonglira z mnenji in imeni, odseva, da ni nujno biti dejaven v načinu ali tako, da vzpostaviš svoje vedenje kot obliko odnosa. Tak medij podarja le razkošje subjektivne vednosti, ki jo je mogoče propagirati kot samovoljne predstave. Ko pa se to začne dogajati, je medij dejaven na način odmetavanja sebstva, kar pomeni, da ni dejaven s principom, v katerem subjekt doseže svoj predikat ali odnos. Ta odnos namreč pove, da je razdvajanje tistega, kar je nekaj neposrednega, nujnost, ki zameji nekaj končnega na enostavno neskončnost. To pa ni zgolj abstraktna predstava, temveč določena končnost, ki je skozi svojo negacijo, tj. skozi enostavno neskončnost, dosegla svojo izpolnitev. Potemtakem, kar ni odnos subjekta in predikata, je le razpuščen subjekt. Zato stvar medijev ni samo v tem, da položijo za podlago neki subjekt in dajo besedo vedočemu Jazu.
Mimogrede, svet ni samo neki tule in zdajle, ampak je gibanje predmetne substance.