Tisti, ki ne spoštuje principa svobode, je menda lažidemokrat, ki razume demokracijo napačno ali plehko. Lažidemokrat odseva samo enostranske interese ali tisto, kar mu sporoča njegov notranji glas. Ta duh ne ve, da je bistvo demokracije to, da je religija udejanjena v njej. Potemtakem bi naj duh izpeljeval svet, v katerem bo religija pričujoča in navzoča kot dejanski svet. Tisto namreč, kar danes podarja lažidemokrat, to je nedejanski svet, ki je njegov najbolj lasten svet. Lažidemokrat sliši le samega sebe, tj. podarja le tisto, kar mu sporoča njegov instinkt, ki ga izreka kot egoist. To pa je svet, ki ni nobena določna realnost in njena dejanskost, ampak odtujeno sebstvo, ki ga oblikuje in podarja drugim kot sebičen človek.
Lažidemokrata ne zanima dejanski svet ali kakšna obča ideja, katere razmerje obstaja kot posredovana realnost, ki si je dala svojo dejanskost, da bi stopila v odnos s seboj. Ampak ga zanima samo neposrednost, ki je neka zatopljenost v čutno. Pa je tisto, kar je neki njegov svet onstran, nekaj ničnega ali namišljenega. Se pravi, samo njegov svet ima veljavnost, ne glede na to, da je postavljen naravnost kot subjekt in da je le abstrakcija njegovega vedenja.
Lažidemokrat se danes izgublja v izrekanju posameznih misli in zanesenjaštvu, s katerim povzdigne kak prazni moj zavesti ali interes. Njegov predmet je neka predstava čistega jaza, v kateri se on sebi pojavlja kot oseba brez izpolnitve. To pa ni duh, ki se zaveda samega sebe kot duha ali kot tistega, ki oblikuje svoj svet v skladu z religijo. Zakaj demokracija udejanja religijo, torej duha ljudstva, da bi bil duh zajet v svoji resničnosti. Lažidemokrat pa nasprotno hvaliči samo svojo ošabnost, in to skozi odmetavanja praznih abstrakcij in neposrednega vedenja, s katerim si odsvoji le svojo osebnost. To kaže, da ni dejaven kot demokrat, ki se zavzema za uresničevanje religije, ampak kot tisti, ki uveljavlja svojo nadutost.
Lažidemokrat občuduje in hvali samo svoj svet. To pa je svet, ki zgolj je in s seboj ne stopi v odnos ali razmerje. Zakaj lažidemokrat svoj svet poenostavi na abstraktno neposrednost ali na tisto, kar mu je izvrgla njegova lahkomiselnost. Hočem reči, njegov svet je vseskozi nedejanski, nekakšna negibna vseenost, ki ni nič drugega kot predstava občega sebstva. Zaradi lahkomiselnega odnosa do sveta je lažidemokrat zmeraj v sporu s seboj, in to zaradi tega, ker ne izhaja iz nobenega določno postavljenega sveta. Rečeno drugače, lažidemokrat je lahkomiseln človek, ki se obnaša kot kak veljaven gospod, ki ima vedno svoj prav. Zakaj to, kar on ponuja drugim, to je neposredni svet ali izražena ošabnost, ki jo vsepovsod odmetava. Zato seveda ni težko ugotoviti, da lažidemokrat prideluje predstave o svoji lahkomiselnosti, ki jo podarja in oblikuje z namenom, da drugim pove kaj o sebi ali svoji oblastnosti.
Lažidemokrat zaradi svoje subjektivne nastrojenostjo ne spoštuje čistega dojema. Zakaj njega interesira samo to, kar instinkt razuma postavi pred njega. To pa ni nobena obča ideja ali razviti čisti dojem, v katerem je predmet določen in postavljen kot odnos ali razmerje do same sebe. Namesto čistega dojema podarja zanesenjaštvo, ki ni nič drugega kot kaka neposredna zagotovost, ki ni nobena realnost, ampak zgolj možnost. Zato je lažidemokrat vedno dejaven lahkomiselno, njegov svet pa je tisto, čemu pravimo prikazen. Natančno vzeto, lažidemokrat je dejaven površno ali tako, da je tisto, kar predstavi, prikazen, ki je nekakšna podoba tistega, kar se mu je usedlo na dušo, in je zunaj njega podoba nesrečne zavesti. Skratka, lažidemokrat izraža le neko vero v nebesa, ko se on samemu sebi pojavlja kot zmožen predstaviti njegov lasten interes, ki nima nič skupnega z religijo ali dejanskim svetom duha ljudstva.