Epitomeart

Piše: Jože Požar

16. 9. 2020

Povem vam, izobražencu je nujno postaviti spomenik

Neverjetno kako pametno zna ravnati izobraženec. In kaj vse je sposoben na javni televiziji in radijskih postajah odigrati? Le od kje mu toliko znanja in raznovrstnega vedenja, ki mu ga baje nikoli ne zmanjka? In kako spretno zna barantati z abstrakcijami vedenja, nato pa še interpretirati njihovo veljavo. Povem vam, izobražencu je nujno postaviti spomenik! Zakaj on je ubesedil že toliko nenaravnega čistega sveta, da si zasluži spomenik. In ne le to, prav bi bilo, da njegov svet spoznajo vsi tisti, ki verjamejo v obstoj nadčutnega intelektualizma. Namreč, on je intelektualen duh, mojster za neomejene svetove, ki so po svojem bistvu atrakcije čistega vedenja. One običajno eksistirajo kot čisto sebstvo in moč izobrazbe. Pravim vam, izobraženec si je zaslužil spomenik, ker je talent za svetove onstran.

Poglejte kakšne vrhunske rezultate ima izobraženec in videli boste, da je nujno govoriti o dosežkih izobraženca; njegovi svetovi izžarevajo eno samo moč izobrazbe, ki nikoli ne ugasne. Zakaj on je predstavnik oblasti izobrazbe, ki obvlada svet onstran, v katerem se lahko gibajo le najbolj nadarjeni. Namreč tisto, kar izobraženec pošlje čez in je svet onstran, to ni neposreden svet, ampak presežena neposrednost, ki jo lahko premaga samo nadarjena glava. Ne boste verjeli, da se duh prebije v čisti svet vednosti, mora obvladati velike količine vedenja. Brez tega se v svetu onstran lahko izgubi. A kot se da videti, izobraženec se v čistem svetu nikoli ne izgubi. Zdaj celo dela na tem, da dokaže, da se je čisti intelektualizem razvil v zadnjih nekaj letih, in to kot sila čiste sebevednosti.

Piše: Jože Požar

10. 9. 2020

Soočenje s Heglovo filozofijo

Najprej, filozofinje in filozofi na mednarodni konferenci v počastitev filozofa Hegla niso govorili o Heglovi filozofiji ali Sistemu vede, ki je njegovo glavno delo. Tako da ni bilo nič povedanega  o bistvu njegove filozofije, pa čeprav je bila konferenca organizirana v njegovo počastitev. Skratka, gostje, ki bi naj kaj povedali o Heglovi filozofiji, so predstavili le neke svoje čiste uvide, ki so jih razširili v kako nasprotje in potem dalje v posebne predstave.

Človek ne more verjeti, da filozof še vedno živi v abstraktnih svetovih in da izdeluje predstave o samem sebi, namesto da odigra kak konkreten pojem, ki ga je na primer Hegel razvil v Sistemu vede. To bi potem bila neka konkretna predstava o Heglovi filozofiji, s tem pa izpostavljen primer, kako je stvarni svet mislil filozof Hegel. A to se seveda ni zgodilo, ker so gostje konference predstavljali svoje poglede, s katerimi so povedali le to, da Heglovo filozofijo poznajo površno in sploh ne v globino. Zaradi tega o Heglovi filozofiji ni bilo izrečenega nič takega, da bi lahko rekli, bravo filozofinje in filozofi, odlično ste predstavili Heglovo filozofijo na konferenci.

No, jaz nisem pričakoval, da se bo na konferenci zgodila Heglova filozofija. To ni bilo za pričakovati, saj se o Heglovi filozofiji ne razpravlja, če pa, potem zelo površno. Konferenca je potrdila, da se Heglova dela ne berejo in ne razumejo, ker duh pač raje bere stare dobre filozofe, ker je njihova filozofija bolj razumljiva.

Piše: Jože Požar

9. 9. 2020

Začetna oblika postajanja kot logična sovisnost

Ni dvoma, sodoben čas ni zgolj nekaj preteklega ali kaka predstava predstave, temveč je čas in prostor, torej nekaj neposrednega, nekaj, kar je treba posredovati in razviti kot Eno. Ta oblika postajanja ni zgolj abstrakcija mojega vedenja, temveč postajanje nečesa, kar je doseglo svojo dejanskost v občih momentih. To je postavljeno razmerje, v katerem je predmetna substanca skozi gibanje notrine ali svojo negacijo dosegla sebi enakost. To je torej razvita substanca v svoji osnovi, ki je dosegla svojo proti postajanje ali dejanskost.

Kaj hočem s tem gibanjem substance reči? Prav to, da svet ni zgolj moje vedenje in potem tisto neko nadaljevanje mojega vedenja, ki nima nobene meje in ga zato lahko razvijam dokler mi vedenja ne zmanjka. Hočem reči, kar je predmet, to ni zgolj moje vedenje kot tako, temveč vedenje, ki ga moram jaz vzpostaviti kot predmet. Zakaj postajanje izpeljem zlasti zaradi tega, da jaz svojega vedenja ne nadaljujem prosto, ampak ga postavim kot razvito predmetno substanco v njeni osnovi. Na ta način predmet ni zgolj moje vedenje, ampak postavljen predmet, ki je skozi svojo negacijo dosegel drugo samega sebe ali svojo določenost.

Torej, če jaz moje vedenje zgolj nadaljujem ali ga odmečem v neko obliko, potem pač predmet ne stopi v odnos s seboj in tudi drugo samega sebe ne doseže; ta predmet ni nič drugega kot moje vedenje. Kaj hočem reči? Moj predmet je zgolj vedenje kot tako. Jaz torej predmetni substanci ne priznavam njenega življenja, tj. lastnega gibanja, s katerim substanca skozi negacijo doseže svoje lastno postajanje.

Piše: Jože Požar

1. 9. 2020

Filozof na javni televiziji

Imamo filozofa, ki se pojavlja na javni televiziji kot nekakšen komentator in razlagalec minulih dogodkov in sebstva. Ta filozof je najbrž prepričan, da je naloga filozof samo to, da komentira dogodke in poda svoja stališča o njih. In to počne na ta način, da odmetava svoje misli in se sploh ne obnaša kot filozof, ampak kot izobražen razumnik.

Zamislite si filozofa, ki prezira svoj poklic in je na javni televiziji dejaven kot komentator lastnih pogledov. Ta filozof ni dejaven kot mislec, ki posreduje in misli določno vsebino iz postajanja. Se pravi, on je dejaven brez smotra in sploh ne kot mislec in filozof, ki misli in posreduje predmetni svet iz osnove. Kar stremi reči, da filozof podcenjuje svoje poslanstvo, ko je dejaven kot komentator svojih pogledov in vedenja.

Filozof torej, ki ne misli sveta v načinu gibanja predmetne substance, se ne zaveda svojega poslanstva. Zakaj, če je filozof, potem bi naj bil dejaven kot filozof, ki predmetni svet misli in ga posreduje s smotrom, da razgrne in razodene njegovo bistvo in ga odpravi tako, da svet zaživi iz gibanja substance in v času. Zakaj to je tisti način, s katerim filozof vzpostavi odnos do sebe in do substance. To je torej dejaven mislec ali filozof, ki se zaveda svojega poslanstva in tudi tega, da kot dejaven filozof mora proizvajati predmetni svet.

Filozof namreč, ki na javni televiziji odigra vlogo izobraženca, zagotovo nič ne naredi za to, da predstavi dejavnega filozofa kot misleca, ki misli predmetni svet iz postajanja.

Piše: Jože Požar

21. 8. 2020

Moč naivne metafizike

Veliko je danes ognjevitih komentatorjev, ki razumejo svet drugih, svojega pa ne. Veliko je tudi abstraktnih teoretikov, ki iščejo napake drugih, svojih pa ne zaznavajo. Mnogo je poznavalcev filozofije, ki predmet filozofije bojkotirajo. Precej pa je tudi romantikov, ki realnost enostavno prezirajo, ker so prepričani, da lahko njihova duhovitost zastopa realnost. Veliko je tudi juristov, ki hvalijo čisto sebevednost in abstraktni razum, principa svobode pa sploh ne jemljejo resno. In ne nazadnje, mnogo je naprednjakov, ki ščitijo levičarsko domiselnost tako, da uveljavljajo rdečo zvezdo, pretekle časa in svojo fantazijo.

Izraziti zgled praznega naprezanja daje poznavalec filozofije, ki se v lastnem svetu velikokrat izgubi, ker ne jemlje sveta dosledno. Zato ni čudno, da njegov svet ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. Ona potrjuje, da poznavalec filozofije spoštuje samo neposrednost in tisto, kar mu iz nje nastane. To pa je svet, v katerem najde samega sebe kot doživetje svoje iznajdljivosti ali kot igro misli in čiste sebevednosti.

In tako vidimo, da duh prideluje zunanje svetove ali abstrakcije sebstva, v katerih najde resnico samega sebe. Ta duh je enostavno izstopil iz življenja ideje in pojma, najbrž zato, da povzdiguje svoje brezduhovno sebstvo. To nekako napove, da ga ne zanima gibanje substance in njeno postajanje, ampak odtujitev samega sebe, izpeljane možnosti in fiksirane abstrakcije jaza. To pa seveda ni svet predmetne realnosti in njene dejanskosti, ampak njegova odtujitev, čez katero požene v gibanje abstraktni razum in svojo iznajdljivost.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

 

 
»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Piše: Jože Požar

8. 7. 2020

Filozof in njegova naloga

Dobro bi bilo, da je filozof dejaven v interesu predmeta filozofije, ne pa tako, da pojasnjuje in interpretira pojavni svet. Filozof bi naj bil dejaven s smotrom, da razkrije kak konkreten pojem in gibanje predmetne substance. To pa je način, s katerim svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet. To je zelo pomembno, saj je le na ta način dejaven v interesu predmeta filozofije. Zakaj s tistim osebnim prizadevanjem, ko opisuje in svoje vedenje odmeče kot nekdo, ki ni filozof, ničesar ne doprinese k dojemanju predmeta filozofije. Filozof bi naj bil dejaven kot poznavalec predmeta filozofije. Le tako lahko filozofija zaživi kot tista, ki je sposobna misliti predmet filozofije. Zakaj predmet filozofije ni zgolj abstraktno vedenje ali kaka kategorija, ampak je postajanje, v katerem predmet postavi odnos s seboj na ta način, da njegovo bistvo zaživi na sebi kot drugo-bitni svet v svoji določenosti, ki je čisti dojem.

Naloga filozofa bi torej bila, da razodeva predmet filozofije, razmišlja o odsvojitvi duhu in nastajajočem vedenju, ki je še posebej zanimivo, ker je to tisto začetno vedenje, v katerem je duh dejaven s smotrom, da svoje vedenje postavi kot predmet. Zakaj tisto, kar je le neko odmetavanje vedenja, to ni nič filozofskega. Zato je nujno, da je filozof dejaven v interesu predmeta filozofije. Le tako bo predmet filozofije zaživel iz postavljenega temelja, kamor bi naj pozornost usmerili vsi filozofi na tem svetu.

Piše: Jože Požar

10. 7. 2020

Pogovor dveh

Kaj je umetnost pogovora dveh? To da med sogovornikoma zaživi predmetni svet, kajti le tako lahko steče pogovor dveh, ki mislita isto stvar. Interes sogovornikov je skoncentriran v predmet in ne v izmenjavo osebnih stališč. Predmet je tisti, ki dva različno misleča duha drži v spoštljivi razdalji; sogovornika ne odmetavata osebnih misli, vznemirjenosti in čustvenih reakcij. Umetnost pogovora dveh je torej v tem, da sta dejavna na predmetu. Tisto osebno izražanje interesov in nagnjenje je potisnjeno v ozadje. Predmet je torej tisti, ki vabi sogovornika k razmišljanju, kar stremi reči, da je predmet tisti, ki povezuje njun pogovor. Na ta način je pozornost obeh nenehno usmerjena v gibanje predmetne substance. Ob tem pa ni odveč omeniti, da lahko pogovor sogovornika zmoti čisti jaz, katerega interes ni predmet kot tak, ampak to, da postane predmet on sam. Če se to zgodi, potem običajno oba sogovornika strmoglavita v sebe, predmetni svet izgine, besedo pa dobi čisti jaz. In tako je hipoma dejavnost sogovornikov usmerjena drugam, v tisto, kar navduši jaz.

Piše: Jože Požar

19. 9. 2019

Hegel in sodobni čas 

Kako je Heglov Sistem vede povezan s sodobnim časom, tega odgovora na internetu ne boste našli. Lahko pa najdete mnoge neumnosti, ki so jih o Heglovi filozofiji natrosili izobraženci. Ne morem verjeti, kaj vse je sposoben filozof zunanje združiti, nato pa iz te juhe narediti abstrakcijo, v kateri ni najti ničesar o filozofiji. No, dejstvo je, da filozofi, ki bi naj obvladali Heglovo filozofijo, da ne rečem Sistem vede, odmetavajo zgolj neke v sebi najdene neumnosti, ki jih povežejo s Heglovo filozofijo. Lahko bi bili bolj rezervirani in povedali kaj o filozofiji, ki jo resnično obvladajo. Zakaj tisto zunanje besedičenje o Heglovi filozofiji zagotovo ni donosno, saj se ne govori o določni vsebini njegove filozofije.

Piše: Jože Požar

18. 6. 2020

Ideja po zgledu duha

Sodobna umetniška dela bi naj bila upodobljena po zgledu duha. To hoče dejati, da bi naj duh, ki ustvarja umetniške ideje, raziskoval sedanjo razvojno stopnjo duha, ki že odslikava gibanje notranjega sveta. To je namreč tisto gibanje duha, v katerem samega sebe posreduje s seboj in zre sebe v svojem razločku, ki je razvita občost kot nadčutni svet. Na ta način duh skozi gibanje notrine doseže ekstrem notrine ali njen razloček v nasprotju. Ali, kar je razloček kot udejanjena notrina v njenem ekstremu, to je igra sil kot razviti negativ, ki je nadčutni svet. Ja, notrina razvita v obče momente, to je izpolnjena notrina. Namreč, ravno to je tisto gibanje, ki spada k dojemanju odsvojitve duha. Zakaj le tako bo duh prišel do dojetja, da je gibanje in postajanje notrine samo bistvo njegove odsvojitve.