Če kaj, potem je danes jasno, da levo usmerjeni duh razume demokracijo po svoje, tj. kot igro njegovih interesov, ki jo vodi abstraktni razum. On prideluje prazne možnosti in izmišljenine, ki niso noben predmetni svet, ampak drugo njega samega. Pa je tisto najdeno v sebi kot čustvena gorečnost, njegovo odmetano sebstvo. Tako da ravno tisto, kar odmeče v kakem levičarskem mediju, to so njegove mišljenine ali lastna subjektivnost, ki pa seveda ni noben razviti predmet v njegovi dejanskosti, ampak izraženo subjektivno razpoloženje.
To pa so čustvene abstrakcije ali izražen napačni uvid, ki ni nič drugega kot čista zavest. Levičar odmetava svojo domišljavost ali besedičenje, ker uživa samega sebe. Zato njegove govorice ne gre jemati zares, ampak kot igro besed in misli, v kateri se znajde vse, kar je instinkt iztaknil in je neko njegovo nasprotje. Levičarski duh je ena sama igra intenc in zaznavanja tistega, kar on najde v sebi in je njegovo razpoloženje. On igra to neko verbalno igro, v kateri se preganja s praznimi abstrakcijami, da premaga svojo nastrojenost. To je dejavnost, ko se povzdigne iz samega sebe in doživi sebe brez izpolnitve. Zakaj njegova čustvena navdušenost, s katero izrazi svoj čisti jaz, je neposredno izraženo zasebstvo.
Levičar se napravlja, kot da se z njegovim razpoloženjem svet konča. Tako da tisto, kar od sebe odmeče in je neki njegov posebni interes, to pač ni nobena svoboda, ampak neizpolnjena abstrakcija ali izražena subjektivnost. Levičar tako odseva, da je od duha zapuščena zavest, ki uživa sama sebe. Njena edina dolžnost je, da izpelje svojo nastrojenost in da drugim sporoči, da še ne ve, kaj se to pravi biti dejaven kot duh. Zakaj s tistim odmetavanjem praznih misli izžareva, da brani kontinuiteto čistega jaza in tisto njegovo neposredno sebi enakost.
Levo usmerjenega duha ne zanima svet kot obča ideja, ampak samo njegov lasten svet, zato je dejaven vedno enostransko in subjektivno, in sploh ne v interesu duha ljudstva. Enkrat izpelje kak prepir s seboj, kdaj drugič odtuji kak čisti uvid, spotoma pa odmetava posamezne misli in kot poznavalec okoliščin, s katerimi kot da želi nekaj povedati, hvaliči svoje prepričanje. Skratka, govorica levo usmerjenega duha je izrazito subjektivna, s katero izpoveduje, da je dejaven brez izpolnitve in vedno s smotrom, da si odsvoji svojo osebnost.
Torej, levičar se danes izgublja v lastni subjektivnosti, tako da večkrat ne ve, kje v prostoru se nahaja. Zato počenja pač tisto, kar čuti in ve in je izražena njegova vest. To je on kot čisti jaz, ki se sam s seboj ne razume, niti se hoče razumeti. Zato nastopa in izraža samo tisto, kar mu pade na pamet in je dobro za njega, ne pa za druge. In tako ni čudno, da podarja toliko izmišljenin. Ni pomembna vsebina in njeno bistvo, ampak samo to, da svojo nastrojenost izrazi in da druge popljuva. Bistveno je, da sebe predstavi kot zavest, ki je sposobna povedati kaj o sebi in tistem, kar najde v sebi in je neka prazna možnost, ki je ni treba v detajle predstaviti, ker je to prazen svet. To je tisto čisto razpoloženje, ki ne priznava nobene vsebine, ampak samo abstrakcije in izrekanje posameznih misli. To pa je tudi vse, kar danes levičar ponuja z onimi dejanji jezika ali govorico, v katerih hvaliči svoje razpoloženje.
Povzamem, kar danes podarja levičar, to ni nič svobodnega, ampak samo neka njegova osebna nastrojenost, ki iz ničesar ne izhaja in se nikjer ne konča. Ta duh ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak z namenom, da razodene svoje sebstvo kot vedenje o sebi.