Logična nujnost

Written by Jože Požar on 2 marca, 2014 – 7:30 dop -

         Filozof G. W. F. Hegel v Fenomenologiji duha zapiše: »V tej naravi tega, kar je, biti v svoji biti svoj dojem, je to, da sploh obstoji logična nujnost; edino ona je umno in ritem organske celote, je prav tolikanj vedenje vsebine, kolikor je vsebina dojem in bistvo, . . . » Se pravi, obstaja način, ki postavi podobo vedenja, ki je tista enostavna določenost občih momentov, s katero je ono vedenje vsebine povzdignjeno v logično obliko. Ta način ali metoda je tista, ki zagotovi, da vedenje vsebine preide v svojo dejanskost ali logično obliko, ki je določenost realnosti ali čisti dojem. In skozi to logično obliko, ki je element vede ali predmetni element, vzpostavi Hegel prvi del sistema vede ali absolutno vedenje.
 
Logicna-nujnost

Krištof, pomiri se! Preoblikovanje gradu je dosežek logične nujnosti. Grad ima 18 zunanjih vrat in bistroumno je, da nadaljujemo rekonstrukcijo gradu od vrat. Kot vidiš, črna barva natanko opredeli nova vrata in grad. In tako je tudi zgodovina gradu utrjena v dejanskem času.

 
         Naj povem, do zdaj še nisem zasledil razmišljanja, v katerem bi duh našega časa zapisal ali razgrnil kaj občega o sistemu vede in predmetnem elementu, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali čista abstrakcija. »Predmetni element je čisto vedenje sebstva o sebi«, s katerim duh postavi sebe kot predmet. Prav tako še nisem zasledil razvidnosti, ki bi poskušala predstaviti nastajajoče vedenje ali to, da se logična nujnost začenja s predmetnim elementom. Element vede Hegel znova in znova vzpostavlja, ko odpravlja posamezni pojem v občo določenost, ki jo proizvede ono začetno gibanje notrine v notrino ali njeno nasprotje; to gibanje substance razveja notrino v čisti dojem ali občo določenost. Ob tem pa naj omenim še to, da je predmetni element kot inštrument dejavnosti duha tista absolutna metoda, ki vzpostavi bit pojma.

         Kadar poskušam prepoznati logično nujnost v sodobnih vsebinah, ki jih napravijo filozofi ali pa oni napredni duh, ki ne izhaja iz obstoja, se lahko le čudim lahkotnemu teku vsebine, ki jo duh razvija kot sebe vedoče sebstvo. Vsebina ne izvira iz neposrednosti in se dogaja zunaj logične nujnosti, običajno kot nadaljevanje onega vedenja v neko naslednje vedenje, katerega gibanje ni v odnosu do biti predmetne substance. Takšno izdelovanje vsebine je prosto odnosa do biti in nima nobene začetne določenosti ali dejanskosti; vsebina enostavno nastaja in je razpuščena v abstrakcije in neke dogodke ter nastaja kot izražena čista oblika vedenja. To verjetno zaradi tega, ker iz ničesar določnega ne izvira ali ne izhaja iz nobenega obstoja. Vse to želi zatrditi, da tisti predmet, ki v samem začetku ne preide v svojo proti postavljeno dejansko nasprotje, ne doseže logične oblike, ki je predmetni element.

         Dejstvo je, da duh v začetnem odpravljanju reči, ne ustvari logične oblike, ker ne izhaja iz neposredne določenosti. Zaradi tega prideluje abstraktne vsebine, ali, svojo zavest odtujuje kot čisto vedenje, ki je posamezna podoba, ki pa ne eksistira kot logična oblika one neposredne reči, ampak kot razloček zavesti. Če to povem še tako, duh operira z abstraktnim vedenjem in ga prosto razvija v onstranstvo. Na ta način pa vsebine predmeta ne razvije kot logično nujnost, ampak kot abstraktno izvajanje, ki je tisto čisto viharno vrenje vedenja.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.