Izobraženega duha še vedno ne zanima odsvojitev in logična sovisnost. O tem pripoveduje običajno takrat, ko nič ne spreminja in je njegov svet čista abstrakcija realnosti. Razlog zakaj logična sovisnost in odsvojitev duha izstopata, gre iskati tudi v izobraževalnem sistemu. Izobraževalni sistem namreč operira z abstraktnim vedenjem, ki ni vezano na logično sovisnost predmetne substance. Cilj izobraževalnega sistema je zgleda samo ta, da človeka pelje skozi pripravljene oblike vedenja ali gradivo, ki ni oblikovano kot enotnost pojma in realnosti. Videz je, kot da je stvar izobraževalnega sistema samo vtem, da posreduje abstraktna vedenja. Se pravi tisto, kako si duh samega sebe odsvoji in odpravi svoje sebstvo, tega vedenja sistem ne ponudi. Zakaj, zato ker se vnaprej sklepa, da je vsak duh sposoben posredovati in izpeljati svoje sebstvo v logični obliki. Pa je zato tudi vedenje o odsvojitvi duha odvečno. Izobraževalni sistem ne zaznava nastajajočega vedenja, ki vsebuje odsvojitev duha in logično sovisnost, tj. način, kako si človek samega sebe odsvoji.
Duh, ki ne vzpostavi sebe kot predmet, svojega sebstva ne povzdigne v logično obliko. Substanca ni nič drugega kot prikazujoče se čisto sebstvo. Njegovo bivanje je le nekaj abstraktno enostavnega. To pa pomeni, da substanca ni dosegla obstoj bivanja sebi enakosti, ampak je le nekaj zunanjega.
Cilj izobraževanja bi naj bil tudi v tem, da si duh pridobi vedenje o sebi. Duh namreč ni zgolj abstrakcija sebstva, temveč je enotnost božanske in človeške narave. To, da je sposoben posredovati svoje vedenje, to ne zadošča več. To namreč, da je sposoben interpretirati svoje vedenje in pridelati abstraktne oblike vedenja, to je dejavnost brez načina. Zato je bistveno vedeti, kako si človek samega sebe odsvoji. Namreč dejavni duh kaže, da je zanj pomembno samo to, da sebstvo odpravi kot čisto sebstvo, tisto pa, kako vzpostavi samega sebe kot duha, to ga ne mika. Duh ne zaznava, da je dejaven brez principa dejanskosti ali tako, kot mu to narekuje vest in izobrazba. In ravno to je njegova pomanjkljivost, ki odkrije, da ga logična sovisnost in odsvojitve duha sploh ne zanima.
Očitno je, da je izobražen duh dejaven brez načina, tj. brez principa dejanskosti in zunaj logične sovisnosti substance. Takšno dejavnost si je mogoče ogledati tudi na internetu. Tam duh prikazuje, kako si odsvoji samega sebe in tudi to, ali spoštuje logično sovisnost substance in njeno postajanje. Poslušalec lahko zazna, na kakšen način je dejaven in ali predmetno substanco razvije v začetno postajanje, tj. v logično obliko. In ne samo to, poslušalec se lahko povpraša, ali je duh izpeljal svoj predmet tako, da je predmet ustrezal dojemu. Še več, poslušalec se lahko povpraša, kaj je duh hotel izraziti skozi predstavitev vedenja. In nenazadnje, poslušalec se lahko vpraša tudi to, ali je bila substanca predmeta predstavljena in izpeljana tako, da je prehajala v proti postajanje ali svojo sebi enakost.
Naj spomnim: sebstvo kot tako si mora duh odsvojiti zaradi tega, da bi sebe vzpostavil kot predmet svojega sebstva. Zakaj s tistim odmetavanjem vedenja ne doseže elementa vedenja, tj. čistega dojema, ampak le sebe izpolni kot subjekta.