Logika, abstraktno znanje in čista resnica

Written by Jože Požar on 1 aprila, 2012 – 6:13 dop -

         Ko sem brskal po predmetniku oddelka za filozofijo Univerze v Ljubljani, sem naletel na kaos duhovnih moči pri predmetu logika. Najprej sem se ustavil pri 15 naslovih vsebine predmeta. Z njimi bi naj bil naznačen vsebinski svet logike. Ampak ko vsebina predmeta ni postavljena kot čisti pojem narave predmeta, potem pač to ni predmet, ampak je to bolj zbrano abstraktno znanje, ki zastopa naravo predmeta.

         Preberem točko 2. Izobraževalni smotri in se ponovno vrnem k vsebini predmeta. Kaj reči, človek ne more verjeti, kaj vse je mogoče zaobjeti pod vsebino predmeta. Pod vsebino predmeta ni navedenega nič takega, kar bi pokazalo na mesto, kjer se tisto logično začenja. Niti ni omenjeno mišljenje, kaj šele to, da ima tudi logika svojo naravo in tako svoj začetek.
 

Andrej Požar, Eden drugemu ustrezava, 1995, risba na papirju 50 x 70 cm

 
         Točka 4. Povezanost z drugimi predmeti. O joj, na prvem mestu je omenjeno, da se predmet navezuje na srednješolsko znanje matematike in logike in je povezan z vsemi predmeti študija filozofije. Namesto da se predmeta ne povezuje z drugimi predmeti, namesto da se mu prizna njegovo samostojnost, se ga zunanje veže na druge predmete. Mimogrede, »Filozofija mora tisto logično jemati iz filozofije in ne iz matematike,« nekje zapiše Hegel.

         In tu je točka 6. Študijska literatura. Ubogi študent, kaj vse bi naj prebral in kje vse bi naj blodil in se izgubljal v neskončnem. Zdi se, kot da navedena študijska literatura sporoča, da so Slovenci izmislili logiko.

         Glede na to, da se danes z veliko zavzetostjo vsepovsod hvali zgolj abstraktna znanja, mišljenja pa ne, ni čudno, če predmet logika ni vzpostavljen kot čisti pojem. Na en kup odmetane različne vsebine nam povedo, da mojstri, ki so sestavili vsebino predmeta, nimajo logike niti toliko razčiščene, da bi lahko rekli, to tukaj je prvo in tisto tam je drugo. Namreč, ko mišljenje ne odpravi tiste neposredne narave predmeta v njeno protipostavljenost, potem pač ni mogoče govoriti o čem logičnem. Kajti mišljenje bi naj najprej vzpostavilo naravo predmeta, ki je njen postavljeni čisti pojem. In vsaj do tega postavljenega nasprotja, s katerim je vzpostavljena narava predmeta, bi lahko mojstri za logiko prišli. In ker tega niso naredili, potem je pač tisto zunanje sestavljanje vsebine predmeta že v osnovi zgrešeno. Zgrešeno je, ker v naslovih vsebine predmeta ni zajeta občost ali narava predmeta, ampak nekakšne čiste resnice abstraktnega znanja. Čista resnica pa je največkrat tisto, kar se naredi primerno resnici in bi naj bilo nekaj odličnega. Treba je vedeti, da duh tega časa potrebuje čiste resnice, da bi njegovo abstraktno znanje sploh imelo kakšno veljavnost. In ravno ta čista resnica, ona je neka sebienakost ali čista abstrakcija, je tista primernost, skozi katero se danes uveljavlja in krepi moč abstraktnega znanja. Želim reči, dokler bo tisto čisto brez določne realnosti v tako veliki meri čislano in dokler bo predmet logika nastavljen na posamezne naslove, je logika prazno šopirjenje abstraktnega in brezodnosnega mnoštva znanja. Kajti tako kot biva in se ve kot vsebina predmeta logika, je nebistvena narava predmeta, zgolj zbir neposrednih gotovosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment