Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

Written by Jože Požar on junij 2, 2019 – 5:54 dop -

Zanimivo je, da duh filozofijo dojema površno ali tako, kot da predmet filozofije v svojem pojmu ne bi bil določen. Zaradi takšne dojemljivosti se filozofijo enači s kakim drugim področjem znanosti, ne glede na to, da nobena druga znanost nima izpeljanega pojma. Pa tako ni nič posebnega, če kak v širjavo razgledan filozof izvaja prosta gibanja na kakem drugem področju, kjer filozofija ni nič drugega kot zunanja snov. Zato seveda ni čudno, če je danes filozof razumljen kot ekspert za abstraktno filozofiranje, s katerim izpoveduje spoštovanje do svojega čistega vedenja, ob tem pa predmet filozofije pušča ob strani, češ, saj ni bistven. In ob tej ugotovitvi, ko je filozof površno dejaven, se duh naj ne bi vznemirjal, ker baje prihajajo bistri časi. Kar stremi reči, ne glede na to, da je filozofija razumljena kot brezpredmetni svet ali brezvsebinsko čisto vedenje, ne gre nad filozofijo obupavati.

Sicer pa filozofa realni svet ne mika, ker ga presune samo vedenje, tj. čisti svet vedenja in tista neka igra refleksije, ki jo izvaja opazujoči um, ki ima obči interes na čistem svetu. To je nekakšen paralelni svet, ki baje obogati ono neposredno čisto vedenje. V tej igri čistega vedenja gre za to, da filozof obide realnost, zakaj realnost je nekakšen namišljeni sovražnik. To pa zato, ker realnosti ne dojema iz njenega postajanja ali popolne realnosti. Realnost je za njega nekakšna rak rana, ki si jo kdaj pa kdaj ogleda samo od daleč in nikoli od blizu in v njeni razdvojenosti. Se pravi, ker je filozofov največji nasprotnik realnost, je jasno, da beži pred realnostjo in se gre filozofiranje čez čisto vedenje, prazne besede in plehko refleksijo, ne glede na to, da mu oni čisti svet po tihem nažira njegovo notranje življenje, ki pa ga ne zaznava, ker je po študiju filozofije zavil s poti filozofije in ker predmet filozofije dojema samo zunanje in sploh ne tako kot to izžareva Heglova filozofija.

 

Dejstvo je, filozof prenapenja čisto vedenje, realnost in njeno dejanskost pa pušča ob strani. Za njega je svet čisto vedenje, ki pa ni noben pojem. Tako demonstrira, da ga mika samo abstraktno vedenje in da ga gibanje predmetne substance in njena dejanskost ne gane. Če bi ga, potem bi njegov svet že na samem začetku bil »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotku.« A kot je mogoče razbrati, filozof realnosti in absolutnega vedenja ne jemlje resno. Zato je njegov svet največkrat predstava vedočega Jaza ali abstrakcija njegovega vedenja.

 

Neka druga zanimivost je, da se filozof drži zunaj realnega življenja, ki pa očitno izžareva, da svet brez realnosti ni resničen svet, ampak neutemeljeni svet, ki samega sebe ne dojame. Presenetljivo je, da filozof ne zaznava, da oni idealizem ne izreka realnosti. Namesto da razodeva realnost in njeno popolnost, ki jo tudi politik vseskozi ignorira, beži pred realnostjo in daleč proč od nje sestavlja nekakšne čiste in transcendentne svetove, v katerih je mogoče najti samo abstrakcije njegovega vedenja ali vednost kot tako.

Filozof še ne zaznava sebe kot duha, ampak kot abstraktnega misleca, ki realnost bojkotira. Zato tudi onega čistega sveta ne dojema iz postajanja realnosti. Namreč tisto, kar je filozofov onstranski svet, to je njegov svet vedenja, ki zaživi svoje življenje kot prazni svet, ki prehaja v druge svetove in je zato neulovljiv. Ali ni potemtakem čas, da se filozof spopade z realnostjo in jo razodene tako, kot ji to gre po njenem pojmu. Tako ne bo njegov svet samo čisto vedenje, ampak postavljeni svet, v katerem bo realnost razvita v svojo dejanskost.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

Sorry, comments for this entry are closed at this time.