Mediji in igra zaznavajočega razuma

Written by Jože Požar on 5 februarja, 2017 – 7:38 dop -

Neverjetno s kakšno lahkomiselnostjo mediji spremljajo dogodke. Zdi se, da so zadovoljni z golim videzom dogodka in da jih bistvo sploh ne prevzame, ga enostavno spregledajo. In vse to najbrž zaradi tega, ker v samem videzu dogodka ne opazijo nič bistvenega, s tem pa nič tistega, kar opredeljuje dogodek. Namreč bistvo dogodka ima v sebi to določilo, da pove, kako si je videz v odnosu do bistva.

Mediji ustvarjajo videz o sebi, kadar bistva dogodka ne zaznavajo in je predmet njihovo neposredno samozavedanje ali enostavni jaz. Kar je tisto neposredno, to so raznolika določila in zaznavanje občega, ki je abstraktna negacija. Zato ni čudno, če zavzetost usmerjajo v raznovrstne podobe, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Tisto zaznavano in neposredno običajno domislijo s kako refleksijo ali dodatkom, v katerem je njihov interes navzoč. Pa je tako tisto posredovano neka izginjajoča okoliščina, ki bi jo lahko imenovali neizpolnjena abstrakcija. Ona se običajno razblini v kako subjektivno aluzijo ali usmerjenost.
 

Svet je enostavno sebstvo, vendar tudi neizpolnjena abstrakcija, skozi katero ne zagledamo resničnosti, ampak enostavne posameznosti in občost, ki je tisto najabstraktnejše. To je svet zdravega razuma ali čutnega vedenja, v katerem obstajajo mnoge lastnosti vsaksebi.
 
Če si ogledamo videz posredovanega abstraktnega vedenja, lahko zaznamo, da je videz nekaj neposredno določenega, katerega bistvo je skrito v njem. Bistvo je torej tisto, ki ga je treba šele odkriti, da bi se vedelo, kako si je videz skozi svoje bistvo v odnosu s seboj. Se pravi, ko videz dogodka ne vsebuje nobenega bistva, se bistvo videza spregleduje. In tako je dogodek zaznavanje zdravega razuma, ki je neki tule kot nekaj občega.

Kadar medij predstavi dogodek kot vedenje neposrednega ali kot vsebino, ki je za nekaj drugega, je to abstraktna pozitivna občost, ki se imenuje videz. To je pravzaprav reč kot eno, s katero je izražena intencija medija ali podvojena različna vsebina. Namesto da razvija bistvo dogodka skozi proti postavljeno gibanje občih momentov, se ukvarja z domišljanjem zaznav in z refleksijo čutne gotovosti. Zakaj, zato ker je veliko lažje kaj povedati s predstavami in s neprepričljivo besedo, kot pa izpeljati čisti pojem dogodka. Na ta način medij pridela le videz dogodka, ki pa ni nič drugega kot nič tistega iz česa se izhaja. Pri takšni zaznavajoči dejavnosti manjka vzajemno učinkovanje in gibanje substance. In ravno gibanja substance ni mogoče danes nikjer zaznati, ker se daje prednost pridelovanju videza, v katerem dobijo veljavnost asociacije in domišljija.

Zgleda da duh časa spoštuje le videz ali neizpolnjeno abstrakcijo. Pa verjetno od tukaj toliko tistih tule in tam, s katerimi je mogoče izdelati le čutno občost ali kako zunanje razkrito čutno gotovost, ki ji manjka princip dejanskosti. Ko pa manjka princip dejanskosti, potem videz običajno ni tisto, kar postreže ona refleksija. Zakaj videz je negativno kot negativno, refleksija pa ločena od videza. Hočem reči, ko duh obstane v videzu, je vsebina le nekaj subjektivnega ali pa kako razkošje čutnega vedenja.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Mediji in igra zaznavajočega razuma

Sorry, comments for this entry are closed at this time.