Demokracija razvija svoj smoter tudi čez izkušnjo birokracije, katero poganja samozadovoljstvo in izobrazba. To je ta neka dejavna volja razumnika, ki je prepričan, da je z golim vedenjem mogoče izdelovati direktne resničnosti. To je čista vednost, ki je ujeta v pojavnost in ima kategorije za svoj produkt. Zaradi tega seveda ni neobičajno, če je birokratska nadarjenost postala element in sila demokracije, ki je aktivno navzoča povsod tam, kjer gre za olepševanje ali idealiziranje demokracije. Namreč idealizacija demokracije je produkt onega neživega razuma, ki na eni strani prideluje teoretične gotovosti, na drugi strani pa ta isti produkt ali odtujeno čisto vedenje nenehno pojasnjuje.
Tisto torej, kar izžareva birokratsko samodrštvo, je moč abstraktnih predstav, ki proizvajajo mnoga nasprotja in stališča, s katerimi se zamegljuje predmet. Namreč tisto golo vedenje kot tako, proizvaja le neko subjektivno analizo, ki je nekakšno preseganje končnega sveta; to je početje duha, ki ne upošteva nobenega temelja, s katerim je postavljen razloček predmeta. Se pravi, temu duhu gre samo za to, da predstavi svoje čisto vedenje in poglede na svet, s katerimi pa razkaže le lastni kaos duhovnih moči. Ta duh neposredno vedenje dojema kot gotovo resničnost, ki pa ni nič drugega kot abstraktno vedenje.
Demokracija je gibanje duha ljudstva, katerega »svoboda je po svojem dojemu vedenje o sebi«. Zato je država umna in sebe objektivno vedoča svoboda. Njena objektivnost je to, da je enotnost objektivne in obče volje.
Da se demokracijo uveljavlja v oblikah birokratskega samodrštva in kot produkt abstraktnega vedenja, gre pripisati oni birokratski miselnosti ali prepričanju, da je čisto vedenje nekakšna enkratna moč, ki je sposobna zastopati tudi duha ljudstva. Rečeno še tako, birokratska miselnost oblikuje svet tudi tako, da je vez z duhom ljudstva le navidezno pokazana. To se kaže skozi samovoljno uveljavljanje čistega vedenja, ki je postalo orodje, s katerim kot da je mogoče zadovoljiti tudi duha ljudstva. Se pravi, tam kjer je notranja veza z duhom ljudstva prekinjena, tam je mogoče s čistim vedenjem oblikovati demokracijo kot osebni ideal. Pa zaradi tega ni nenavadno, če se demokracija danes razvija v dva nasprotna ekstrema in če se pravila in odnosi v družbeni skupnosti nenehno spreminjajo.
Zastopniki duha ljudstva so najbrž pozabili, da so notranje povezani z duhom ljudstva. Kajti ta notranja povezanost z duhom ljudstva očitno ne eksistira. Če bi, potem bi se to vez dalo zaznati. Se pravi, ker duh ljudstva dejansko ne eksistira v načinu obče ideje, je smisel njegove realnosti enostranska. To želi reči, duh ljudstva mora biti izražen kot realnost in njej pripadajoča dejanskost. Le tako je obča ideja duha ljudstva samega udejanjena. Namreč, ni naloga zastopnikov ljudstva v tem, da razkažejo svojo osebno moč, temveč da uveljavljajo objektivno in občo voljo ljudstva. Zakaj demokracija je v svoji osnovi vedno gibanje kot razmerje do obče ideje, tj. do oblikovanega sveta, skozi katerega je duh ljudstva izražen. Vse drugo ni nič drugega kot »abstrakcija, ki se imenuje spekulacija«.