Metafizičen Bog in obča ideja

Written by Jože Požar on 6 novembra, 2016 – 6:55 dop -

Da je tu čas, ko se poveličuje naivno metafiziko in vedenje kot tako, ni dvoma. Individuum očitno kaže, da njegov subjektivni ideal ni absolutna dejanskost, ki je primerna obči ideji, ampak razvoj, v katerem ni določen noben cilj. Duh ne vidi najglobljega v obstoju, ampak v razvoju, ki ga prikazuje kot neizpolnjeno abstrakcijo, ob tem pa demonstrira tudi to, da ga obča ideja in začetna logična sovisnost predmetne substance ne zanima. Duha mika samo tisto kvantitativno, abstraktni svet, svet zunaj enotnosti pojma in realnosti. Njegov svet ni nič določnega, ampak je zgolj neka ekstaza izobrazbe. Čas zapisuje zlasti to, da metafizičen Bog ni dejaven s principom in da obče ideje ne izpolni. To pa predvsem zaradi tega, ker se duh ne ukvarja s stvarjo. Stvar nadomešča tisti naravnost predstavljeni negibni subjekt, ki ni dejaven s principom, izpolni pa le samega sebe.

Metafizičen Bog je danes dejaven vsepovsod tam, kjer nastopa čisto vedenje kot tako in moč izobrazbe, ki le zunanje povezuje vrenje substance. In to počenja s ciljem, da poudari izobrazbo in misli, ki so določene kot nedoločene. Metafizičen Bog je dejaven tako, da izpelje zgolj neko širino sveta, pri tem pa ne doseže nobene enotnosti pojma z realnostjo. Njegov cilj je, da predstavi sebstvo kot zrenje sebstva v sebstvo, ki je neko vedenje o sebi. Pa od tukaj toliko subjektivne vednosti in početja zavesti v sami sebi, in tistih užitkov izobrazbe in spominjanja ter naglaševanja, da je svet eno samo gibanje zdravega uma in razuma.
 
124-esej

Metafizični pojem je v tem, da govorimo o čistem pojmu, ki je skozi sebe samega realen. To je pojav nasprotja, da je subjektivnost dosegla svoj vrh, da je čisti pojem totaliteta, ko se končno ve kot neskončno (povzetek Heglove določitve čistega pojma).
 
Metafizičen Bog je aktiven na napačen način, in sicer tako, da mišljenje pridela le neki abstraktni svet individualnih stališč. Zakaj tista nastajajoča neposrednost ni nič drugega kot sebstvo zavesti, ki je brez substance. To je odtujena neposrednost, po kateri je metafizičen Bog določen kot neka dejanskost sebi nasproti. Kar pa je ravno tisto čisto sebstvo, ki velja toliko kot subjekt. Kar je negativnost njega samega, ko se on sam ve kot odtujeno čisto sebstvo, ki so mnogovrstne oblike izobrazbe. To pa ni noben postavljeni čisti pojem, ampak Bog kot čisti jaz, ki zre zunaj sebe samega sebe kot ravnodušen razloček. Se pravi, kar individuum odrine od sebe in je neki razloček, to je čista moč nad sebstvom.

In kje je danes na delu metafizičen Bog? Zagotovo v EU, kjer je navzoč kot tisti, ki je dejaven brez principa. Zaznamo pa ga lahko predvsem tam, kjer kapital demonstrira neko namišljeno moč, stvari pa se kažejo takšne kot v resnici niso. Dejaven pa je tudi tam, kjer predstavniki demokracije niso dejavni skozi občo idejo, ampak čez interese kapitala.

Torej, metafizičen Bog je dejaven brez principa, zato čistega pojma ne doseže. Njegov predmet je omejen na Boga sploh. Duh pa ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč obča ideja kot življenje Boga v samem sebi, ki je razloček ideje v njenem občem načinu. Doseči logično sovisnost, v kateri se razodeva obča ideja, to je naloga metafizičnega Boga.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Metafizičen Bog in obča ideja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.