Metoda začetka sestoji v tem, da obče določa samo sebe

Written by Jože Požar on 7 julija, 2013 – 5:58 dop -

         Če duh kaj da na gibanje in postajanje vedenja, potem mora doumeti začetno metodo gibanja pojma. Kajti gibanje pojma je obča absolutna dejavnost kot samodoločanje. Zato bi bilo dobro, če bi duh bil pozoren do začetne metode, kajti tisto, kar z metodo odpravi, so postavljeni obči momenti ali določba občega. Rečeno še tako, veselje si bo naredil, če se bo seznanil z odpravljanjem naravnega sebstva in začel spoštovati metodo začetka, v kateri gre za določenost enostavne in čiste občosti. In nič narobe ne bo, če bo odkril, da je potrebno samega sebe kot duha odpraviti; in sicer na ta način, da si sebe odsvoji in se postavi kot predmet ali kot tisti, ki postane samemu sebi neko drugo. Namreč, tu je zdaj že napočil čas, ko je notrino in bit stvari potrebno odpraviti in tudi vzpostaviti. Substanca stvari se namreč pretaka po notrini, ki jo je treba odpraviti skozi predmetni element, da bi zadihala v občih momentih ali čistem dojemu.
 
Izobrazenec

Duh ni le neposredna zavest, temveč je samozavedanje, ki učinkuje.

 
         Tista neka bolečina, ki spremlja dejavnost duha in se nenehno vpisuje v njegov čisti svet, izpoveduje, da še ni pripravljen vzpostaviti čvrstega odnosa s seboj. Videz pa je tudi, kot da ne verjame, da ima pojem za neposredno predpostavko substanco. Ja zakaj pa bi naj duh sebe uresničeval z metodo, če pa mu zavest lahko neposredno servira resnico pojma? Razumnik verjame v moč neposrednih resnic, pa ga zato ne zanima logika občega ali metoda predmetnega elementa, še manj pa on kot tisti, ki bi naj naravno sebstvo odpravil s principom ali na način bivanja sebienakosti, s katerim je določno postavljeno bivanje one notrine v njeni čisti abstrakciji, ki je abstrakcija notrine od sebe same in s tem postavljeno eno, v katerem je vsebovan čisti dojem. Zdi se, kot da razumnik še ne zaznava, da ima substanca pravico do svojega naravnega gibanja in tako do prehajanja v njeno nasprotje ali določno postajanje, s katerim odpravi sebe v svoje obče momente. Hegel zapiše, »ko je predmet neposredno vedenje in čisto od sebstva prežet, ni predmet.« Gre preprosto za to, da duh odpravi svoje brezduhovno sebstvo in se postavi kot predmetna sebienakost. Kajti ravno to gibanje je predmetni element, s katerim si odsvoji obliko čistega dojema.

         Tisto naslednje pa je, da duh ne obvisi na tituli, temveč da sebe proizvaja kot nekaj najbolj realnega. Bistveno je, da se znebi one abstraktne in prazne silovitosti, ki jo odmetava pod besedo bistroumneža; pri tem pa ničesar ne ustvari in nobenega pojma ne postavi za sebe. Duh ne vidi, da ga vedenje kot tako drži na nivoju razuma in formalnega znanja. To pa seveda ni ravno tisto, kar bi bil kak pristen izdelek duha. Duh se namreč naj ne bi držal vedenja kot pijanec plota, temveč bi naj naravno sebstvo odpravil in sebe predmetno ustvarjal.

         Naj dokončam: dokler bo vedenje kot tako veljalo za absolutno moč, bo duh ostal brez pravih duhovnih učinkovin, o katerih danes najobilnejše pripoveduje tisto enostransko početje negativnega, ki ne vzpostavi oblike predmetnosti in si ne odsvoji čistega dojema.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment