Mi bi naj uresničevali sebe kot človeka in subjekta, ki uživa svoj svet in se vznemirja z občutki in govorjenjem, ki ne poklanja stvarnega sveta. Pomembno je, da smo dejavni kot oseba in da si sebe odsvojimo, nato pa tisto, kar imamo pred seboj, predelamo v dojemljivi svet. Kar hoče reči, mi smo dejavni vselej tako, da aktiviramo svojo domišljijo in pridelamo kak možen svet ali abstrakcijo razločkov. Zakaj stvaren svet nas ne prevzame, dejaven duh nas ravno tako ne navdihne, kajti mi verjamemo, da je svet enostavno gibanje čistega jaza, ki ga je mogoče širiti in izraziti kot nebistveno sebstvo ali kot svet mišljenih predstav.
V našem svetu nisem zasledil namiga, da je nujno koristiti mišljenje in delovati v interesu stvarnega sveta. O dejavnem mišljenju mi ne govorimo, ker se nam ne zdi vredno izgubljati besed o mišljenju. Zakaj mišljenje je za nas pojem, ki ga vsakdo razume. In zato mladega duha ne spodbujamo k temu, da naj svet misli na način logične sovisnosti in da si naj samega sebe odsvoji v načinu postajanja. Naša pozornost ni usmerjena k mišljenju, niti k stvarnemu svetu, ampak samo tja, kjer lahko s svojim vedenjem pridelamo kak možen svet jaza, ki je mi, in mi, ki je jaz. Hočem reči, mi smo pripravljeni besedovati o možnih svetovih in svetu, v katerem se nič ne določa in je svet neskončnost ali kaka prazna izpolnjenost.
Mi se o nastajajočem vedenju ne pogovarjamo, še manj o tem, kako se duh pojavlja v svoji odsvojitvi in vračanju v sebe. Nas ne zanima element vedenja, mišljenje, logična sovisnost in postajanje. Zaradi tega sebe spoznavamo samo zunanje, in to skozi igro besed in misli, s katero da lahko premagamo sebe in svet. In tako je svet, ki ga poklanjamo, le neki možen svet, s katerim pa duha ne izpolnimo.
Mi se ne izražamo s ciljem, da udejanjimo mišljenje in kak stvaren svet. Niti nismo aktivni kot duh, ki se odsvoji s ciljem, da je dejaven v interesu stvari. Mi se ne sprašujemo o tem, ali smo ustvarili svet tako, da smo svoje vedenje določili kot predmet. To nas enostavno ne mika, kajti mi ne verjamemo, da smo sposobni biti dejavni v interesu predmetnega sveta. Zato tudi mišljenja ne hvalimo in o njem nič pozitivnega ne povemo, niti nas mišljenje in logična sovisnost ne zanimata, ampak samo abstraktno vedenje in čisti jaz. Pravzaprav, danes o mišljenju ne beseduje niti filozof, kaj šele da bi se o mišljenju kaj vsebinskega izreklo. Pri tem je zanimivo, da smo takoj pripravljeni izreči kritično misel, če se človek ne strinja z našimi pogledi. Tu smo zelo občutljivi in tudi pripravljeni povzdigniti svoj glas ter izreči kakšne čiste misli, ki pa ne povzdigujejo stvarnega sveta, ampak hvalijo čisti jaz.
Da končam, mi na veliko poveličujemo predpostavljanje, pojasnjevanje, abstraktni razum in nedoločen svet. Prav tako ognjevito povzdigujemo enostranski svet in avtoriteto izobrazbe. Je pa tudi res, da veliko besed potrošimo za abstraktno razglabljanje, tudi za bodoči svet, s katerim se hvali užitek zrenja in prikazen prihodnosti. Sicer pa sebe utemeljujemo daleč stran od mišljenja in logične sovisnosti, in sicer skozi denarna sredstva ali ravnodušna števila, s katerimi jaz, ki je mi, fiksira moč jaza nad ne-jazom. Skratka, predmetni svet nas ne privlači, zato idealiziramo števila in potencialne izračune. In tako vedno znova izpolnimo samosvoj jaz, ki upravlja in povzdiguje nedoločeni svet in možne svetove, ki jih čisti jaz občuduje.