Mislec in dejanskost, ki pripada realnosti

Written by Jože Požar on 20 aprila, 2014 – 7:04 dop -

         Če se mislec nenehno sklicuje na analizo ali kako podrobno izkustvo, ki ga je na primer artikuliral S. Freud ali pa J. Lacan, da bi nato izvlečke združil v kaj nasprotujočega ali kakšen sklep – na ta način seveda ne izhaja iz nobene določne realnosti in tudi ne vzpostavi dejanskosti, ki pripada realnosti – potem je ta njegova sestavljenka abstraktnih predstav nekakšna kompozicija zunanje vezanih misli čistega prostora. To je natančneje rečeno najabstraktnejša zagotovost zavesti, in sicer kot čisti jaz, vedenje po negaciji.
 
Filozof-in-realnost

Evropski mislec analizira metafizičen pojem ideje. Kajti prva naloga izvirnega misleca je, »da je bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotku, . .« (Hegel).
 
         Kadar mislec ne izhaja iz neposredne realnosti pojma, ki ji pripada dejanskost, potem pač izpostavlja kako čisto vedenje sebstva o sebi. S tem pa seveda ne uresničuje obče ideje ali čistega pojma, ki ga postavi ona notrina, ko stopi sebi nasproti, da bi bila dosežena dejanskost neposredne realnosti. In če mislecu ono čisto vedenje sebstva o sebi ne izvrže nobene izvirne določenosti, potem je njegovo aktivnost prikladno razumeti kot neko prosto nadaljevanje čistega jaza, ki pa je lahko brezmejno bogato, saj je mogoče vsebino prikazovati kot kako spoznavanje. Namreč takrat, ko ni mogoče iz čistega vedenja razbrati nobene stvari, potem je to tisto znamenje, ki izpove, da je mislec izžareval le izobrazbo ali prikazoval golo silo čistega vedenja. Se pravi, kadar mislec igra to igro naravne zavesti, takrat zagotovo spregleduje metafizični pojem obče ideje, ali, izpoveduje samo to, da ga ono enostransko početje negativnega najbolj povzdigne.

         Mislec, ki se ne ukvarja z realnostjo in njeno dejanskostjo, odpravlja le svoje naravno sebstvo, ki ga pa lahko motivira s kako norostjo, ki kdaj učinkuje celo komično, kdaj pa tudi kot kaka prazna izpolnitev. Zakaj takrat ko je mislec dejaven na ta način, da dela predstavo o svojem vedenju, takrat one določne dejanskosti ne izraža. In potem tudi tista neposredna realnost ne doseže pripadajoče dejanskosti.

         Stvar misleca je po mojem mnenju v tem, da najprej odpravi neposredno realnost, ki je tisto umno kot čista dejanskost. Neposredna realnost je namreč podlaga, ki skozi gibajočo notrino vzpostavi svojo dejanskost; notrina se uresniči tako, da se odbije od sebe. Zakaj tisto umno je v naši predstavi le prek postavljenega nasprotja notrine in le na ta način začutje realnosti pojma, ki je tista resnica resničnega ali ustvarjeni dejanski svet. Filozof G. W. F. Hegel zapiše, da Bog na ta način izgovarja le samega sebe, ker je on moč izraziti samega sebe, ki je v začutju njegova odslikava. Zato naj opomnim, da ono premišljevanje, ki ne ustoliči dejanskosti pojma, poteka kot nekaj, kar ne izhaja iz realnosti. Zaradi tega so one odsvojitve misleca, kjer bit ni postavljena, produkt čistega jaza. Namreč, takrat ko mislec neposredne realnosti ne potrdi z njeno dejanskostjo, takrat tudi ni mogoče govoriti o postavljeni obči ideji pojma, ampak le o abstraktnem vzdigu misleca.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.