Ko je svet zgolj gibanje razuma in zavest uživa sebe v neposrednosti, duh ne pride dalje od občega. V neposrednem svetu mišljenje zgolj sodeluje, kajti v tem svetu ne gre za gibanje in prehajanje predmetne substance v drugo-bit. Zavest izreka smo tole: to je; za to pa ne potrebuje mišljenja, kajti svojo izpolnitev doseže z vedenjem neposrednega. Pa od tukaj toliko čistega vedenja in razmerja zavesti do gole zunanjosti ali neposrednega bivanja.
Sicer pa duh danes ne izraža naklonjenosti do aktivnega mišljenja, niti se ne izreka o njem. Tako ni pretirano dejati, da mišljenje zgolj sodeluje pri oblikovanju določnega sveta. In prav tako ni nenavadno, če je prilagajanje mišljenja materiji in dejavnost razuma zaznavno tedaj, ko razum izvaja samovoljna ugibanja, s katerimi duh ne doseže postajanje čistega dojema, ki je osnova, na kateri je sploh mogoče razviti bit, bistvo in pojem. Ob tem naj tukaj omenim naslednje: za mišljenje, ki se omejuje neposrednost, ne obstaja neskončnost, tj. tisto resničnostno, ki vzpostavi drugo-bit ali odnos pojma proti sebi.
Ni dovolj da duh idealizira vedenje in išče zadovoljstvo v obnavljanju obstoječega vedenja. Duh bi se naj zavedal, da ima resnični svet dejanskost samo v pojmu. In o tem bogato razmišlja filozof Hegel v svojih delih, tj. v sistemu vede, kjer zapiše tudi to: kolikor se dejanskost razlikuje od svojega pojma, neha biti dejanskost. In zares, duh danes dejanskosti ne spoštuje dovolj, bolj kot njo spoštuje dialektiko čutne gotovosti in tisti neki umski instinkt.
Zdi se, da se je metafizika naselila v možgansko vrhnjico, od koder s čudaškim principom ukazuje dejavnemu duhu, kako naj neposreden svet razgradi, da bo dosegljiv koristen rezultat, na katerem duh izoblikuje svojo osebno eksistenco. Metafizika namreč vedno poskrbi za to, da predmetna substanca ne dobi na sebe dosledne oblike, ampak zgolj obliko abstraktne predstavitve, ki jo pridela razum s svojim ločevanjem. Razum je dejavnik, ki naredi to, da je nekaj brez odnosnega, da je v končnem rezultatu zajeta vsa koristnost. Tisto koristno menda ustreza nadarjenemu duhu, ki verjame, da se na korist najbolje spozna razum, ki je sposoben uveljavljati načela metafizike, s katerimi je baje mogoče doseči pravilen rezultat. Zaradi tega se duh danes ne sklicuje na mišljenje, ampak na dialektiko meglenega razuma. Zato tudi ni mogoče dejati, da presoja nastajajoče vedenje in da ga zanima element vedenja ter tisto, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. Če bi imel duh takšen interes, bi o nastajajočem vedenju in mišljenju spregovoril in tako pokazal, da ga očara dejanskost in čisti pojem. Namesto tega govori o vedenju kot takem in praznih smotrih, ki da so podlaga za izdelovanje resničnega sveta. Mogoče res, vendar vedenje kot tako še ni pojem, s katerim sta izpeljana bit in bistvo stvari. Za kaj takega je treba najprej spoznati nastajajoče vedenje, tj. element vedenja, ki je čisti dojem in gibanje samostojnega pojma, ki pridela odnos proti sebi.
Menim, da je v sedanjem času koristno povedati kaj o nastajajočem vedenju in prav tako o tem, kako se dojema mišljenje v sistemu izobraževanja, ki poteka v nekem namišljenem prepričanju, da mišljenje sploh ni bistveno, češ, saj vedenje kot tako zadostuje. O tem se govori na veliko, ko se duh prepušča čistemu vedenju in sklicevanju na kategorije in na obstoječe vedenje, ki je izgotovljen svet navzoč zunaj mišljenja.