Ni čudno, da se med seboj večkrat ne razumemo, kajti nekateri živijo daleč stran od realnosti in doumejo svet po svoje in zato niso dojeti. A jaz menim, da je problem razumevanja v tem, da sveta ne dojemamo iz njegove osnove in da dejanskosti ne upoštevamo. Kajti velikokrat hvalimo prazno govorjenje in abstraktno znanje kot tako, gibanja predmetne substance pa ne. Razen tega je mogoče spoznati, da smo kot družba razdeljeni na leve in desne in mlade, ki svet mislijo nepovezano ali tako, da izpolnijo sebe s tistim, kar najdejo v sebi. A to ne pomeni, da je nejasen samo svet mladega duha, ampak tudi izobraženega. Kajti nismo bili vzgojeni v tem smislu, da dojamejo sami sebe in da spoznamo, na kakšen način si sebe odsvojimo. Tako da tisto, kar bi naj bila vzgoja, to ni bila vzgoja k temu, kar je, ampak k temu, kar je in izgine v neki drugi svet, ki je potencialen.
Ne vem zakaj se danes ne beseduje o vzgoji mladega duha, zakaj se ga ne vzgaja k nečemu, kar obstaja in je stvarni svet. O pojavnosti duha se ne govori, o tem, kako si duh sebe odsvoji, prav tako ne, pa je jasno, da se duha nikjer ne omenja, kaj šele da bi se o njem izrekla kakšna misel. Zdi se, kot da gre v tem našem svetu samo za to, da si človek pridobi izobrazbo, tj. naslov, in potem bi naj bil sposoben tudi ustvarjati svet in si samega sebe odsvojiti. Naivno je pričakovati, da bo tisti, ki si je pridobil izobrazbo, sposoben svet misliti na način posredovanja predmetne substance.
Svet na veliko idealiziramo, v osnovi ga ne določimo in sebe nadaljujemo v abstraktno brezmejnost. S tem najbrž izražamo, da realnosti ne dojemamo in spoštujemo iz temelja. Zakaj ne izhajamo iz nečesa, kar je doseglo svojo dejanskost in tako določenost v svoji osnovi. In potem tudi ni nenavadno, da idealiziramo nekaj, kar naj bo. To je nekakšna izpolnitev zavesti, ki izreka sebe čez občutke in predstave. Tak idealizem ni resnično vedenje, saj izreka le sebe in tisto, kar gre čez in je gotovost samega sebe. Ta pa izrazi kak interes, tudi mnenje, s katerim je formirana subjektivna plat. To je abstraktna svoboda v subjektivnem smislu, ki jo danes povzdiguje čisti jaz, ko uveljavlja tisto, kar naj bo ali kak prazni uvid.
Mi o sebi dajemo tak videz, kot da smo absolutno izobraženi in smo sposobni svoje vedenje posredovati v načinu postajanja. Ko pa vedenja ne posredujemo, lahko neresno ugotovimo, da se obnašamo kot kak abstraktni razum, ki izpelje razločke snovi in neko nasprotje, s katerim da je mogoče osvojiti Mont Everest. A v resnici se obnašamo kot človek, ki hvali in pojasnjuje svoje znanje. Ta namreč znanje odrine od sebe, ga nekako oblikuje, vendar pa z njim sveta ne ustvari. Potemtakem je prosto dejaven, njegovi sogovorniki počenjajo natančno to, kar počenja on sam. In tako vidimo, da nas spodbuja praktični idealizem, čista sebe vednost in brezmiselni ideal.
Mi dostikrat pojasnjujemo svoje znanje, kajti to je navada, ki jo demonstrirajo tudi nesvobodni mediji. Njih namreč ne zanima predmetni svet, ampak samo tisto, kar doživlja človek, ko idealizira samega sebe ali nekaj, kar je našel v sebi. In tako razodevamo, da smo dejavni zunaj predmetnega sveta in da nas predmetni svet ne zanima. Bolj kot določen svet je pomembno to, da svoje znanje predstavimo v obliki možnega sveta in da neposrednost, ki je nismo posredovali in določili v osnovi, širimo v neskončnost, v kateri izgine določenost in je svet samo še abstrakcija.
Ugotovite, kaj proizvaja danes doktor znanosti in o čem debatira v mediju. Spoznali boste, da hvali svojo čisto sebe vednost. To hoče reči, da ni dejaven ustvarjalno, ampak pojasnjevalno. Kaj več od pojasnjevanja svojega znanja ne pridela, kajti ni bil vzgojen tako, da bi posredoval tisto, kar je in ima svoj obstoj, ampak tako, da hvali svet onstran, kjer realnost ni več navzoča. Na ta način realizira čisti jaz, ki je nekakšen posrednik njegove domišljije in tako tistega, kar ne vsebuje realnosti in je v svetu onstran primer možnega sveta. Hočem reči, doktor znanosti ni bil vzgojen k temu, da izpelje kako objektivno izpolnitev, ampak da izpolni čisti jaz. Ta ni vezan na realnost in njeno dejanskost, ampak samo na nekaj, kar nima obstaja in je negacija njega samega.