Ko je vsebina predmeta filozofije skupek nepovezanih vsebin, v katerih je le enkrat omenjena beseda duh, je docela jasno, da predmet filozofije ni bil vzpostavljen na nobeni osnovi. Če bi namreč to bil, potem bi bil duh v centru pozornosti, predmet filozofije pa bil ideja. Sprašujem se, kako je sploh mogoče, da je vsebina predmeta filozofije ves svet in ne postavljena osnova pojma, torej realnost, kateri pripada njena dejanskost.
Posodobitve pouka v gimnazijski praksi FILOZOFIJA, je naslov knjige, katere kazalo vsebuje tri glavne naslove: Kaj je filozofija?, Kaj lahko vem? in Kaj lahko storim?. Ti trije naslovi napovedujejo, da je predmet filozofije nastajal slučajno in sploh ne tako, da bi se izhajalo iz postavljenega pojma predmeta. Namreč zbrani naslovi v kazalu kažejo zgolj neko širino zbranega materiala ali snovi, ki so zunanje združeni. Tako da v kazalu ni najti nič takega, kar bi odrazilo, da je predmet filozofije bil grajen na osnovi, katere pojem je neposrednost, ki je posredovana v obče in sebi enako, ki je čisti dojem.
Gre za to, da se človek izpolni v duha, da se iz postavljenega enostavnega odnosa povrne k sebi. To pa pomeni, da je duh, kolikor se odtuji samemu sebi in je drugo samega sebe. Kajti »človek je to, da se zoperstavi svoji naravi« in da preseže neposrednost.
Namreč, ko se sprašujemo, zaradi česa ima mlad človek težave, naletimo na duha, ki se ni zmožen izkopati iz sebe samega in se postaviti kot duh. To dejstvo nam odkriva, da mlad človek nima vedenja o tem, kaj pomeni biti dejaven duh, kaj je človek na sebi in kaj je kot zavest in sebstvo, ki ga je treba odsvojiti in postaviti. Se pravi, če gimnazija mlademu duhu ne odkrije, da je on sila, ki opravlja življenje absolutnega duha, potem mu pač ne daje tistega vedenja, s katerim spoznava samega sebe kot duha, ki stopi v odnos s seboj skozi gibanje sebstva, s katerim doseže svoje razdvajanje. Dalje, če spoznavanje filozofije poteka brez spoznavanja duha, potem se ne smemo čuditi, če za filozofijo ni pristnega interesa. Kajti to, da je človek brez določitve na sebi in zgolj nekdo, ki sprejema vedenje, to je ravno tisto, kar nam sporoča, da je treba mladega človeka vzgajati k temu, da si samega sebe odsvoji in se postavi kot duh. Se pravi, filozofija mu mora odkriti njega kot duha, ki preseže neposrednost in je postavljeno Eno samega sebe. Le tako mlad človek sebe spoznava kot tistega, ki je od samega sebe postavljen v svojem nasprotju. To je element vedenja, s katerim doseže svoje postajanje in določenost na sebi; zakaj duh je gibanje postati sebi neko drugo.
Gimnazija bi naj mlademu človeku razodela, da je on na sebi duh, da je torej tisto, kar je v sebi, še ni duh. Namreč bistveno je, da mlad človek spozna, da je na sebi duh. Povedano še drugače, gimnazija bi naj predmet filozofije vzpostavila kot čisti pojem ali tako, da bojo vsebine predmeta namenjene spoznavanju duha in ideje kot take. Zakaj to je zahteva tega časa ali razvojne stopnje duha, ki jo raziskuje tudi sodobna umetnost. In ravno to nam pove, da je nastopil čas, ko je treba začeti spoznavati podobe duha; zakaj duh je gibanje, da sebe dela predmetnega in da pojmi sebe, kajti v izhodišču se duh pojavlja sebi kot čutna zavest.