Kaj je svet, o tem se mladosten duh najbrž ne sprašuje. Do sveta nima pristnega odnosa, kar pove, da ga še ne dojema iz postajanja ali njegove določenosti. Pozor, svet ni zgolj nekaj neposrednega ali tisto, kar človek izreče in je predstava nečesa. Svet je tisto, kar preide v drugo in je nasprotje ali sebi enakost. To torej, da svet ni nekaj prvega, temveč drugo ali tisto proti postavljeno, to pojasni, da svet nastane z gibanjem. Zakaj gibanje pridela drugo ali sebi enakost, zato je gibanje substance ali tistega, kar prehaja iz neposrednosti v drugo izredno pomembno. Na primer, deblo prehaja v svojo razvejanost in je kot razvejanost sebi enakost ali svet. Svet torej, pa naj gre za svet mladega duha ali razvejanost debla, drži v sebi bistvo kot sebi enakost. To je najbolj pomembno spoznanje, kajti vse, kar je nekaj neposrednega, prehaja v obče momente ali svoje drugo, ki je svet.
Potemtakem je nujno, da mladi duh spozna tudi to, kako svet nastaja in s kakšnim principom ga ustvari. To namreč sodi v dojemanje samega sebe in nastajajočega vedenja, ki ga je nujno začeti spoznavati. Zaradi tega priporočam mlademu duhu, da išče odgovor na vprašanje, kaj je svet in kaj nastajajoče vedenje. O njem je nujno spregovoriti, kajti nastajajoče vedenje je tak pomemben pojem, kot je na primer svoboda. Nastajajoče vedenje je tisto, ki razodeva duha v njegovem odpuščanju iz oblike svoje vednosti, kar je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.
Mladega bitja, ki je misleči duh, se danes ne dojame iz postajanja in sploh ne kot tistega, ki dela sebe predmetnega in je na sebi duh. In ne le to, svoboda, ki je njegovo vedenje o sebi, ni dojeta kot oblika odsvojitve ali kot svet v njegovi določenosti. Mladi duh je sam sebe vedoči duh, ki je sposoben dojemati enakost s samim seboj ali svojo razdvojitev, ki je v nasprotju njegov svet. Naj razdvojitev določim še tako: to je deblo, ki skozi razvejanost doseže svojo sebi enakost. Razvejanost je namreč oblika sebi enakosti, ki je svojo določenost dosegla skozi negacijo debla. Upam, da je ta moja predstava sprejemljiva, kajti mladega duha je nujno spoznavati v njegovi sebi enakosti ali kot svet, s katerim si sebe odsvoji in stopi v odnos s seboj; zakaj svet je proti postajanje ali določenost, ki proizvaja subjekt.
Naglasimo, mladi duh se izobražuje s ciljem, da bi bil sposoben izpeljati svojo odsvojitev in da vedenje postavi kot svet. Tu se namreč začenja njegova svoboda, ki ni zgolj izražena osebnost ali mnenje, temveč je odsvojitev, v kateri osvobaja sebe od tistega, kar je subjektivna vednost, ki jo je nujno v odsvojitvi objektivizirati. Objektivnost je namreč oblika postajanja, v kateri neposrednost doseže drugo samega sebe, ki je svet razvejan v obče momente. To je tista osnova, ko duh sebe odpravi v obliko nastajajočega vedenja, in to s ciljem, da bi v svoji odsvojitvi izpeljal konkretni svet, ki je drugo ali njegova sebi enakost. To je bistveno vedeti, kajti tisto, kar ne doseže določenosti ali sveta, ostane nedoločeno in tako oblika, ki ni dosegla svoje sebi enakosti ali nasprotja.
Mladi duh bi naj začel spoznavati samega sebe, tj. njegovo odsvojitev, da bi dojel samega sebe. Kajti predstavljanje in uveljavljanje čistega jaza še ni predmetni svet. Razen tega praksa življenja vsiljuje predstave mlademu duhu, ki ga nagovarjajo s smotrom, da naj deluje hitro in brezglavo. A to ni dobro, kajti tako svoje odsvojitve in sveta ne izpelje. In ne le to, nasprotja neposrednosti ne doseže. Potemtakem je dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu, da pridela na sebi določen svet. Zato pravim, duh mora spoznavati nastajajoče vedenje ali to, kako svoje vedenje odpravi in ga postavi kot svet ali kot obliko razvejanega debla. To je namreč tista oblika, ki jo je mogoče zaznati tam, kjer narava izžareva svoj svet kot razvejano sebi enakost, v katero je prešlo bistvo, in to na način gibanja notrine v notrino ali v nasprotni ekstrem, kar je popolna oblika drevesa.
Upam, da sem zgornjim pokazal, da v nastajajoče vedenje spada tudi svet. Kaj več od tega ni potrebno tukaj omenjati, kajti to je osnova ali temelj, v katerem doseže neposrednost svojo določenost ali drugo samega sebe, ki je svet. Namreč neposrednost, ki ne doseže določenosti v nasprotju ali razvejanih občih momentih, je le abstraktna oblika ali predstava čistega jaza, ki določenost sveta prezira.