Jaz nisem zadovoljen z delom politika. Zdi se mi, da je dejaven preveč osebno in sploh ne v interesu predmeta in duha ljudstva. Včasih daje videz, kot da je dejaven v strankarskem interesu. Ni dejaven kot duh, ampak kot nekdo, ki uveljavlja interese stranke. Razen tega je velikokrat dejaven osebno, saj povzdiguje subjektivno mnenje, ki ni predmetni svet, ampak samo izražena subjektivnost. Ne izhaja iz nobene osnove ali temelja, kar pove, da je dejaven brez cilja in tako, da tisto osebno mnenje predoči kot zavzemanje za nekaj. In to venomer ponavlja, kadar predstavi kak pogled, s katerim mimogrede ošine še nasprotnike. Skratka, politik svoje delo opravlja kot nekdo, ki se ne zaveda, da je svet predmeten in v osnovi določen. Zakaj svoboda je v državi predmetna in ne zgolj čutna zavest.
Politik ne vzpostavi odnosa do samega sebe in predmeta. A dejaven bi naj bil tako, da se drži predmeta razprave in čistega dojema. Zakaj le tako je mogoče izpeljati jasno razmišljanje o gibanju predmeta. Namreč politik ni le gorečnež ali kak govornik, ki se zavzema za strankarski interes, ampak je duh, ki je dejaven s ciljem, da izrazi čisti dojem tistega, kar je predmet v določeni osnovi. Dejaven mora biti v interesu gibanja predmetne substance, ne pa z namenom, da izrazi kakšno subjektivno usmerjenost ali prepričanost, s katero mimogrede zaide s poti in sebe prosto nadaljuje. Tako odseva, kot da predmet razprave ni tisti, ki ga je nujno posredovati in dojeti na sebi kot ustvarjeni svet.
Hej, najbrž si ti poverjenik ljudstva? Ja, jaz izražam občo voljo ljudstva ali glas večine v parlamentu. Povej, kdaj je država najbolj umna? Težko vprašanje, mogoče tedaj, ko subjektivna volja ni dejavna. Odlično! Kaj pa demokracija, kako jo dojemaš? Po mojem mnenju demokracija ni nič drugega kot izražena svoboda v misli; ne vem, mogoče se motim. Kaj pa religija? Slišala sem, da religija v demokraciji ni najbolj resno dojeta. Kaj praviš na to? Politično življenje ima država zato, ker ima religijo (tako filozof Hegel). Sicer pa jaz vidim religijo kot realnost, ki jo je nujno uresničiti. Še tole bom vprašala, kako doumeš duha, ki bi naj vladal v državi? Hja, vsekakor bi moral duh izražati umno voljo ljudstva in udejanjati učinkovanje celote; vse, kar ni živa svoboda in enotnost objektivne in obče volje, je govorica čistega jaza, ki pa ne izpolni duha.
Biti ustvarjalen politik, pomeni biti zbran v interesu predmeta razprave. To pa ni subjektivna nastrojenost, s katero izraziš kako vdanost stranki. Tisto grajanje nasprotnikov je menda dejavnost, ki jo obvlada vsak politik. Pri takšni zunanji dejavnosti se politik oddalji od predmeta razprave in počenja nekaj, kar sploh ni njegovo delo. Namreč politik, ki je dejaven subjektivno in v interesu da razkrije lastno mnenje, pravzaprav odkrito odseva, da je dejaven neproduktivno. Kajti ravno neproduktivnemu rezoniranju daje poudarek, ko je dejaven subjektivno. Subjektivna nastrojenost izključi predmet razprave in vpelje neko izvajanje čistega jaza, s katerim politik sebe ne izpolni. Politik, ki je dejaven subjektivno in zunaj predmeta razprave, se ne obnaša kot politik, ampak kot nekakšen debater, ki sebe kot ustvarjalca politike in kot zastopnika ljudstva ne dojema kot duha.
Potemtakem politik, ki je dejaven subjektivno, ni delaven v interesu duha ljudstva. Zaradi subjektivne nastrojenosti, ne proizvaja svobode in gibanja predmetne substance. In kadar to odkrito kaže, ga je nujno spomniti, da ga je ljudstvo izvolilo s ciljem, da je dejaven v interesu obče volje in svobodno. Kajti tisto, da je dejaven v interesu stranke, pomeni, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Zakaj svojo izpolnitev doseže samo tedaj, ko jasno razmišlja o predmetu razprave. Le tako izpolni sebe kot politika in kot duha, ki zastopa duha ljudstva in občo voljo.
Mnenja sem, da mora politik sebe izpolniti kot duh, ki je dejaven s ciljem, da izrazi voljo ljudstva. Samo tako je dejaven svobodno, kajti politik bi se naj zavedal, da princip subjektivne volje ni umna volja. Zakaj v politiki gre za to, koliko je v njej vsebovan duh, ki proizvaja tisto umno države. Zaradi tega je nujno, da se politik ukvarja s predmetom in tistim občim, ki se določa v sebi. Potemtakem je prav, da je politik dejaven s principom, ki uveljavlja občo voljo duha ljudstva. Namreč samo uvid obče volje izrazi umno voljo, kajti tisto umno je gibanje in postajanje predmetne substance.