Sprašujem se, zakaj moja generacija ni bolj aktivna v javnem življenju in zakaj je pasivna. Nenavadno je, da duh v zrelih letih ni dejaven in da uživa le sebe. Videz daje, kot da je izstopil iz dejavnega življenja, ki ga sicer spremlja čez medije. S pasivno držo ne ustvari sveta in sebe ne razgiba kot duha na kakem področju, kjer bi naj aktivno nastopal in bolj odločno navduševal sedanji čas. Razen tega sem mnenja, da izobražen duh ni sposoben voditi državo umno in v interesu duha ljudstva. Svojo nesposobnost velikokrat demonstrira s praznim govorjenjem o zdravstvenem in izobraževalnem sistemu, prav tako tedaj, ko uveljavlja subjektivno naravnanost, ki jo danes uresničijo nesvobodni mediji, v katerih je najti izražen interes posameznika. Ob tem je zaznati tudi to, da duh ljudstva in obča volja nikjer nista jasno izražena, kar kaže, da se obče volje ne spoštuje. Besedo ima čisti jaz, ki hvali sebe in abstraktne interese, tj. nedoločenost in lastno neskončnost.
Duh bi naj spoštoval državo in enotnost z občim duhom, saj le tako dobi veljavo umna volja. A videti je, da se ne spoštuje religije in obče volje, saj se daje prednost čistemu jazu in praznemu govorjenju. Celo več, duh ni zajet v svoji globini, in to najbrž zaradi tega, ker oni subjektivni idealizem še vedno uveljavlja prazni moj zavesti. Namreč s prazno govoranco in povzdigovanjem čistega jaza odkrito kaže, da je jaz njegov predmet. Povsod hvali čisti jaz, ker ne dojema realnosti in njene dejanskosti. Naglaševanje čistega jaza je tisto, kar je danes cenjeno in se poveličuje.
Kako danes duh, ki vodi državo in bi naj bil dejaven umno, sebe izpolni? Tako, da uveljavlja abstraktno znanje, kar kaže, da svoboda ni njegov smoter. In tako naznanja, da ni dejaven s ciljem, da svet v osnovi določi in ga dojame iz gibanja in postajanja substance. Potemtakem je dejaven kot čisti jaz, ki povzdiguje gotovost samega sebe. Razen tega nastajajočega vedenja ne ceni, pa ni čudno, da poveličuje iznajdljivi idealizem. In zato je tudi naivna metafizika še danes hvaljena in priznana, princip svobode pa nikjer ni spoštovan. Najbrž ima zasluge za to subjektivni idealizem, ki hvali igro abstrakcij, svet onstran ali drugo kot jaz, ki je pogosto njegov predmet. Realnosti in njej pripadajoče dejanskosti ne upošteva, kajti pritegne ga samo tisto znano in nespremenljivo ter čista vednost kot taka.
Duh aktualnega časa bo moral na novo vzpostaviti izobraževalni sistem in dati poudarek na to, da mladi duh pridobi izobrazbo, s katero bo dojel samega sebe in svet, ki ga bo sam ustvaril. Očitno je, da duh ni usposobljen za to, da ustvari kak lasten svet in da razmišlja na način postajanja. Nujno je, da človek naredi korak naprej in začne spoznavati sebe iz nastajajočega vedenja. Zakaj z uveljavljanjem čistega jaza in čiste vednosti kot take ni mogoče pridelati umnega dojemanja, ampak le neko početje abstraktnega razuma. Razen tega je uveljavljanje idealizma in refleksijskega razuma, ki se občasno obnaša tudi komično, neproduktivno. Prostor se dojema brez časa in sploh ne tako, da se predmet utemelji. Obnaša se kot čista zavest, ki hkrati zre sama sebe in svet zunaj sebe.
Moja generacija hvali abstraktno znanje, češ, znanje je tisto, s katerim ustvariš svet. A v bistvu ni dojela, da je znanje abstraktno in da z znanjem ne gre ustvariti umnega sveta (za to je potrebno narediti kaj več). Pa od tukaj pasivna drža, ki jo odseva tudi dandanašnje življenje. V njem namreč ni najti aktivnega duha, ki bi skozi posredovanje izražal tudi to, kaj spremeniti in kako svet na novo vzpostaviti. Kajti duh, ki je danes javno aktiven, ne dojema sebe iz posredovanja in gibanja substance. Moja generacija se je umaknila v ozadje in od tam spremlja početje neomikanega duha, ki udejanja čisti jaz, govorna dejanja in abstraktni idealizem. Mnenja sem, da duh časa ne dojema sebe, saj odsvojitve in nastajajočega vedenja ne upošteva. Prav tako odkrito kaže, da realnosti ne spoštuje, saj ga čutna gotovost in oni idealizem povsod spremljata. Skratka, njegov svet izpoveduje samo interes, s katerim hvali abstrakcijo realnosti in svojo subjektivno nastrojenost. Potemtakem je omikanemu duhu pomembno samo to, da izpelje kako igro abstrakcij in tisto, kar je svet onstran. Početje zavesti izžareva, da omikan človek ni zmožen delovati v interesu duha ljudstva in obče volje.