Tisto, kar je mrtvi produkt moderne prosvete, je abstraktno vedenje, ki je neposredno navzoča substanca. To je nekaj enostavnega ali določena neposrednost; kar je oblika, v kateri je ono negativno nič. Bit je le nekaj izrekljivega, potemtakem gotovost, ki je najabstraktnejša, saj je njena resnica bit. Zavest je čisti jaz, jaz je čisti tale in predmet čisto tole. Se pravi, čista bit ali enostavna neposrednost tvori resnico abstraktnega vedenja. Jaz ima gotovost po nekem drugem, po jazu. Kar stremi povedati, da neposrednost ni na sebi določena v svoji drugo-biti, da je le ravnodušnost ali veljavnost zavesti.
Mrtvi produkt moderne prosvete je abstraktno vedenje ali tiso čisto znanje, ki se obdrži ali pa ne kot menjena bit. To abstraktno vedenje je le nekaj neposrednega, tisto od sebe odrinjeno vedenje, ki pa je gola vnanjost. To torej ni nikakršna odsvojitev duha, v kateri bi duh sebe postavil kot predmet, ampak je vedenje čistega sebstva, s katerim stopa v eksistenco sebstvo, ki je za druge. S to neposrednostjo si duh samega sebe ne odsvoji, se pravi, duh ne vzpostavi neposrednosti v njenem nasprotju, s katerim je vsaka stran postavljena kot eno obeh strani. Namesto da se duh vzpostavi, odriva od sebe svoje sebstvo, tj. prikazujoče se vedenje ali mrtvi produkt njegove izobrazbe. To pa je vedenje, ki je čisto početje zavesti v sebi. Neposredni obstoj sveta mu postane njegova resnica, s katero izkusi le samega sebe. Tako izreka le neko neposredno gotovost, katero je mogoče zunanje olepšati s kakšna drugo gotovostjo. Zakaj njegov predmet je tisto drugo njega samega.
Substanca je njegovo vedenje, ona je gotovost, ki je bit sploh. To je torej sebstvo zavesti, ki stopi v bivanje kot sebstvo osebe. In ta neposredna substanca mora biti absolutno posredovana, da bi postala tisto obče v njeni ne ločeni enotnosti.
Ko torej duh prideluje neposrednost v oblikah prikazujočega se vedenja, potem je njegova dejavnost skrčena na početje zavesti in izrekanje neposrednosti. Na ta način ne pride dalje od abstrakcije neposrednega bivanja. Kajti tisto čisto sebstvo ni nič drugega kot neposredna gotovost, ki je negacija njega samega. Zunaj sebe je čisti jaz samega sebe, torej neka abstraktna neposrednost ali nedovršena zavest. Človek si predoči samega sebe na ta način, da sebstvo prikaže v neki obliki prikazujoče se izobrazbe.
Duh, ki sebe določa, o tej svobodi se danes ne govori. To najbrž zato, ker je pozornost usmerjena samo na vedenje kot tako. O odnosu duha in substance se ne beseduje, ker se misli, da je človek v sebi duh, a to ne drži. Zaradi tega je treba znova in vnovič govoriti o odsvojitvi duha in absolutnem vedenju. Kajti duh, ki sebe na sebi ne določa, je abstraktni razum in nič več od tega. Torej le neka gotovost samega sebe, ki je abstrakcija njegove narave. Namreč resnično bivanje duha je vtem, da ima samega sebe za predmet, kajti duh je zavest umnega predmeta. Zavest pa ima duh le, kolikor je samozavedanje. To stremi reči, da si mora samega sebe odsvojiti skozi gibanje substance, ki je vedenje o samem sebi. Narava tega gibanja je, biti svoj dojem v logični obliki, s katero duh odpravi svoje naravno sebstvo.