Na obrobju sistema vede

Written by Jože Požar on 6 oktobra, 2013 – 7:35 dop -

         Kot kaže živahen duh, se njegova dejanskost konča z gibanjem samozavedanja ali z momenti čistega sebstva. To je odtujitev njegove lastne moči v momente čistega sebstva, ali, to so momenti, do katerih se je izčistila zavest. To je tista obča korist in tisto sebi enako, ki je abstrakcija; duh se omika v obče. Zakaj njemu gre predvsem za to, da si daje zavest o svoji oblasti nad samim seboj; kajti tisto čisto vedenje, ki se danes obnaša kot kaka oblast, ga obvesti, da splošna atrakcija ni pomembna in tako tudi čisti pojem ne. In to govori o tem, da bo treba narediti korak nazaj in se začeti ukvarjati z elementom vedenja.
 
Promenada-vedenja

Bivanje podobe izražene v splošni atrakciji
 
         O tem pripoveduje tudi tisti predmet duha, ki prihaja na dan kot posebna korist. To je pravzaprav posredovano čisto zasebstvo ali čisti jaz, ki ne pride dalje od tule-ja, ki je nekaj bivšega ali prihodnjega. To je naravnost izdelani svet, ki ne preide v nič sebi drugega. Primeri takšne dejavnosti je duh, ki misli z razkošnimi besedami.

         Vsak duh bi naj bil seznanjen s tem, da je treba najprej posredovati neposrednost in jo vzpostaviti kot čisto onstranstvo ali kot določno podobo. Na ta način duh odpravi svoje sebstvo in ga vzpostavi kot nasprotje; kajti le tako je od sebe postavljena čista oblika notrine sebstva v njenih momentih. A kot kaže danes duh svojo aktivno dejavnostjo, ga tisto enostavno obče sebstvo v obliki razvejane čiste notrine, ki je postavljeni čisti dojem kot sebi enako neposredno sebstvo, še ne navduši. Lahko bi rekli, duh zaenkrat sebe odpravlja v abstraktne predstave; torej, duh ne odpravi notrine sebstva kot določno postavljeno nasprotje. In to je mogoče zaznati tam, kjer čisti pojem ni postavljen in je duh dejaven zgolj na odsvojitvi svojih moči.

         No, naš čas izžareva prav tako tudi to, da svet stremi k določenosti. Realni svet stvari naj ne bi eksistiral kot igra besed in misli ali kot kako čisto predstavljanje stvari skozi števila, ki so prazne abstrakcije. Zaenkrat duh svojega sebstva sicer ne odpravi z metodo in se z elementom vedenja teoretično ne ukvarja, a slej ko prej se bo. Hočem reči, premalo govorimo o čistem pojmu, čeprav je v praksi tu in tam čisti pojem vzpostavljen. Razvojna stopnja duha sedaj kaže, da duh raziskuje notrino sebstva in da se zbira v oblike čistega sebstva, da pa odsvojitve sebstva ne jemlje tako, da bi sebe v dejanskosti prepoznal kot postavljeni čisti pojem.

         Vprašanje je, kdaj bo duh v spoznavanju samega sebe uvidel, da se neposrednost razločuje od sebe in da je predmetni element čisto vedenje sebstva o sebi. Obče je zakon mišljenja in je princip čistega pojma, pa se zato metodi čistega pojma, za katero čisti pojem obstaja kot predmet, naj ne bi prizanašalo. Hegel nekje zapiše: »duh sestoji v tem, da pojmi obče, to, kar je bistveno. Občost pojmljena, kakor je resničnostno, je substanca, bitnost, resničnostno sostvo.«

         Na duhu torej je, da se seznani z metodo notranjega samogibanja pojma.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.