Nadčutni svet in jaz

Written by Jože Požar on 10 avgusta, 2014 – 6:50 dop -

         Jaz si seveda ne domišljam, da sem kak modrijan. Prepričan pa sem, da svojo aktivnostjo pomagam odpirati vrata v predmetni svet sebstva. Z odpravljanjem sebstva poskušam izdelati podobo dejanske zavesti v njenih občih momentih. Čisti pojem je določitev in prikaz elementa vedenja kot postavljenega nasprotja. To je poizkus abstraktnega mišljenja z določno vsebino, v kateri obstaja interes stvari. Nadčutni svet ima ta pomen, da je skozi notranjo nujnost zakona vzpostavljena enostavna sebi enakost.
         Pravzaprav si prizadevam prikazati strukturo in gibanje sebstva, in to skozi notranjo nujnost ali predmetni element, s katerim je opredeljen čisti dojem, ki je produkt samorazvoja sebstva. To postavi čisto podobo notranjega razdvajanja notrine v občih momentih. Interpretacije poskušajo pokazati, kako se skozi predmetni element zrcali nastajajoče vedenje. Eseji so sicer kratke vsebine, a najbrž dovolj vsebinsko zanimivi, saj statistika internetne strani kaže, da so eseji brani in da se torej interes za nastajajoče vedenje utrjuje.
 
Moje-razmislanjeMoč duha je tisto čisto obče, logična sovisnost kot drugo njega samega.
 
         Sicer pa sem mnenja, da bi morali mladega duha najprej vzgajati k nadčutnemu svetu, da bi razumel svojo naravo in začetni princip nastajajočega vedenja. Takšnega mnenja sem, ker je duh danes usmerjen na zunanjo povezanost, ne pa na notranje gibanje vsebine. Svet duha danes temelji na zunanji razliki, primerjavi in brez pojmovni kalkulaciji. Jaz sem preveč časa izgubil s kroženjem okrog zunanjih podob in v upanju, da bom zunaj sebe našel samega sebe. A moral bi samega sebe iskati v sebi, ne pa v zunanjem svetu in tistih nekih navdihovanjih. Šele potem, ko sem se zbližal s Heglovo filozofijo, sem sebe začutil po notranji plati. Zato sem trdno prepričan, da bi morali mladega duha najprej seznaniti s tem, kaj je nastajajoče vedenje in kakšno nalogo ima pri tem duh.
         Moje zadovoljstvo je danes v tem, da si samega sebe ustvarim. Zadovoljen sem, ker razumem Heglov sistem vede, predmetni element in obstoj bivanja sebi enakosti. To je tista abstrakcija sebe od sebe samega kot afirmacija enostavne neskončnosti. Jaz sem samemu sebi resničen, kolikor vzpostavim obliko čistega sebstva. Kajti vse dobro se združi, ko postavim svoje nasprotje, tj. nadčutni svet, ki je kraljestvo (tako Hegel) zakovov. Zato vsak moj esej dojemam kot moje ustvarjanje, saj v njem samega sebe zajamem. Esej seveda ne izdelam z namenom, da ustvarim kako umetniško prevaro o sebi, temveč da presežem ono neposredno realnost in da ji dam čisto podobo. Na ta način se moji poskusi začenjajo v notranjem svetu, tam, kjer vsak duh začenja razkrivati ali odpravljati svoje sebstvo. To je tista notranja nujnost zakona, s katerim si duh postavi drugo samega sebe, tj. čisto sebstvo. Kajti to je predmetni element, ki ga filozof G. W. F. Hegel demonstrira kot sistem vede v Fenomenologiji duha, ki pa ga je treba najprej prepoznati in razumeti, da spoznamo njegovo vrednost.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.