Najrevnejša podoba politične stranke

Written by Jože Požar on 3 februarja, 2013 – 7:53 dop -

         Politična stranka se danes obnaša prazno ali brezvsebinsko. Odnos do sebe kaže skozi odmetavanje naravnega sebstva ali kot prosto odpuščenje prepričanja, ki je njen goli interes. S praznim izrekanjem si utrdi na sebi neenak moment sebstva, ki obleži v besedah in je bivanje raztreseno v abstrakcije. Ta zavest ne počenja nič drugega kot to, da odpušča svoje naravno sebstvo, s katerim postavi tisti neki čisti program ali sebi enaki značaj, ki ima vrednost abstrakcije. Tisto odtujeno v jezik ni nikakršna konkretna realnost, ampak je zgolj čisto prepričanje, ki je bilo izrečeno in je abstraktna predstava politične stranke.
 
Stranka-in-duh
 
         Ko si je duh do sebe le na ta način, da odpušča svoje naravno sebstvo in je na sebi zgolj po izrečenih besedah neka prazna dolžnost, potem to ni konkreten predmet, ki bi bil določno postavljena podoba, ampak je to tista prosto odpuščena dolžnost kot vedoče se čisto sebstvo. Ko se pa duh do sebe obnaša tako, da uveljavlja svoje brezduhovno sebstvo, kot neko njegovo prepričanje, potem je jasno, da ne deluje v interesu stvari.

         Za politično stranko, katere delovanje je zgolj v tem, da odtujuje nekakšen dim in od sebe odpušča tisto neko prerekanje z nasprotniki, ni mogoče reči, da deluje za obče dobro. Kajti stranka, ki bi resnično delovala za obče dobro, bi tudi pokazala skozi določno odpravljanje konkretne predmetne substance, kaj je njen vsebinski interes. A do vsebinskega interesa še politična stranka do danes ni prišla, ga očitno ne kaže, saj nenehno odpušča v jezik njeno prepričanje in napake nasprotnikov. Stranka govori neprestano o sebi ali o svojih prepričanjih, ob tem pa ne pozabi omeniti še tistih možnosti, ki so neko zadovoljstvo v užitku. Kar je pravzaprav njen čisti interes ali oblika izrekanja, s katerim si sama sebe zagotovi. To je njena zavest o praznosti čistega prepričanja, vest kot razblinjena podoba tistega, kar ona najde v sebi in je njena čista sebevednost. To je njeno čisto sebstvo, ki je kot takšno postalo v jeziku dejansko, ko je bilo izrečeno in postavljeno v bivanje kot čisto prepričanje stranke.

         Kadar človek prisluhne govorici politične stranke ali poveljniku stranke, je že vnaprej jasno, da bo govora o tem, v kaj je prepričana njegova stranka in seveda o tem, kako on kot poveljnik politične stranke vidi čisto sebstvo stranke in tisto neko poenoteno vest, s katero se potrjuje sebstvo stranke. To izrekanja vesti je neko preseganje naravnega sebstva politične stranke, ki je tista čista sebevednost, kot neki razloček od sebe ali udejanjeno ravnanje. To je tista prikazen ali izrečena oblika čistega sebstva politične stranke, ki ni nobena določna vsebina, ampak zgolj čisto sebstvo politične stranke. Svet kot enostavno sebstvo stranke izrečeno skozi jezik; tole sebstvo stranke raztrgano v abstrakcije. Če izrazim to še tako, to je naravno sebstvo politične stranke izbistreno do čistega sebstva stranke, ki je najrevnejša podoba stranke.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment