Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. Rečeno drugače, duh izdeluje predstave filozofije, s tem pa neke abstrakcije vedenja, ki niso vezane na nobeno osnovo. Namreč, če se resnično želi, da bi se filozofijo razumelo iz njene razvojne poti in kot tisto, ki v tem času zahteva neko dejansko razumevanje njenega predmeta, potem je treba predmet filozofije izpeljati iz osnove, ki je najprej postajanje substance, v katerem predmet doseže svojo sebienakost.
Pozor, filozofija ima ravno tako svojo zgodovino, tj. zgodovino razvoja njene ideje. In ta razvoj je treba imeti v vidu, ko se predmet filozofije določa kot razvijajočo se substanco ideje. To nam pove, da predmet filozofije ni zgolj izbran filozofski material, ki nastopa v imenu predmeta filozofije, ampak »je ideja, ki sebe misli, resnica, tisto logično s pomenom, da je v konkretni vsebini uresničena občost.« Filozofija torej ni zgolj kup gradiva ali abstraktnega vedenja, ki ga je mogoče poljubno širiti in spreminjati. To zunanje dojemanje filozofije je treba enostavno pretrgati, če se želi, da bo filozofija bolje razumljena ali dojeta v tem sodobnem času tako, kot ji to gre glede na razvojno stopnjo duha.
Filozofija ni razumljena kot nujen proces razvoja ideje. Zakaj filozofijo se danes predstavlja kot abstraktno filozofijo. A Hegel je zapisal, da je filozofija največji neprijatelj abstraktnega. A mi odkrivamo, da duh dojema filozofijo kot abstraktno filozofijo in sploh ne kot dosleden razvoj pojma ideje. Tako da tisti, ki verjamejo, da jim lahko stari filozofi dajo odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja duh tega časa, živijo v preteklosti. Zakaj filozofija je s stališča razvojne stopnje duha razvijajoča se ideja, v kateri duh misli idejo iz nastajajočega vedenja in postajanja. To pa pomeni, da je treba dojemati filozofijo v prostoru in času, tj. kot razcvet čistega pojma ideje, ki ga je Hegel izpeljal v Sistemu vede.
Da bi torej napredovali v razumevanju predmeta filozofije, je nujno, da se filozofijo razume iz razvoja ideje. To pa pomeni, da je treba razvoj ideje vzpostaviti kot čisti pojem v njenih občih momentih, v katerih je vsebovano samo bistvo predmeta filozofije, ne pa zgolj tisto, kar nekdo meni, da je dobro za njeno razumevanje. Hočem reči, da bi filozofijo bolje razumeli, je potrebno filozofijo vzpostaviti kot določeno Eno, tj. v obliko postajanja, v katerem notrina gleda notrino. To je oblika, ki jo je filozof Hegel utemeljil in izpeljal v Sistemu vede. Stvar duha je, da začne brati Sistem vede, v katerem bo našel najprej razvito idejo v njenem nastajajočem vedenju, nato pa njeno logično nadaljevanje kot razvijajoči se pojem ideje. Brez tega postopnega raziskovanja ideje v njenem gibanju in postajanju, ni mogoče dojeti predmeta filozofije. Še več, napredovanja v razumevanju pojma ideje filozofije ne bo, če se ne bo nič naredilo za to, da se filozofijo začne razodevati kot razvoj pojmovnih določb ideje.
Moje razumevanje predmeta filozofije izhaja iz razvoja ideje filozofije. Se pravi, filozofijo dojemam kot razvito idejo, katere pojem je v Sistemu vede razvil filozof G. W. F. Hegel. Hočem reči, predmet filozofije je treba dojeti iz postajanja čistega pojma ideje. Zakaj filozofija ni vedenje sploh, temveč izpeljani čisti pojem ideje, ki je osnova kot totaliteta razvitih določil absolutne ideje v njenem notranjem učinkovanju s seboj.