Kadar prisluhnem kakemu učenjaku, ki operira kot izobraženec, imam občutek, da odpravlja svoje sebstvo, katerega bivanje je abstraktna dejanskost. Ni presenečenje, da učenjak izdeluje abstraktne predstave, ki jih zunanje povezuje ali sestavlja v neko predmetno podobo, ki pa seveda ni postajanje absolutnega predmeta. Učenjak nalaga predstave eno na drugo, s tem da je tisto, kar mu nastane, podoba njegovega čistega sebstva ali njegova odtujitev. V bistvu ne izhaja iz nobene postavljene osnove, pa se zaradi tega izgublja v predstave in kategorije, ki so nekakšna podlaga tistemu, kar preide v neko nedoločno širino raznolikega vedenja. Čista zavest je tukaj določena kot izrekajoča in kot tista, ki poveličuje zasebstvo kot razčlenjen svet. To želi dejati, da učenjak ne odpravlja predmetne substance, ampak zgolj razgrne svoje vedenje v obliko čistega sebstva. Takšno predstavljanje ima za predmet prikazujoče se vedenje. Kar je početje naravne zavesti, ki prehodi in zakoliči le mnoge predstave, s tem pa seveda ne pride do spoznanja o tem, kaj je ona sama na sebi. To je tista zavest, ki ni realno vedenje, ampak le naravna zavest, ki se predoča kot obče; sebstvo zavesti stopi v bivanje kot čisto sebstvo. Zavest, ki se razločuje od sebe in je neko nasprotje, ki je za njo. To je pravzaprav izkustvo, s katerim pride zavest do vednosti o tem, kaj je ona sama na sebi kot obča sebe vednost.
Tisto gibanje duha, ki ničesar ne opredeli, pade v njega samega in ne v predmet. Na stvari ne nastane nič novega, ker se zavest preganja z abstrakcijami. Kar velja in je neka dejanskost, je čisto vedenje samega sebe, s katerim izkusi prazno moje ali čisti moj zavesti.
Zavest ima pomen sebstva kot tistega na sebi občega, kot neko pripoznano in dejansko vedenje. Zavest ne poseduje sile odsvojitve, ki je tisto nase nanašajoče se vedenje, kajti ona ne dospe do svoje enakosti ali enotnosti same sebe v drugem. Njena enakost je namreč tisto negativno kot brez duhovna bit. To pa je dejanska duša, ki se je odsvojila do biti, do nasprotja, ki je neka neposrednost. Kar pa ni nič drugega kot formalno vedenje v svoji neposrednosti. Se pravi, to ni bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju, ampak duh, katerega vedenje poteka na površju in predmeta ne odpravi kot postavljeni čisti dojem. Zakaj tisto neposredno dejansko je le nekaj prostega ali enostavnega; neki fiksirani stavki zavesti ali posamezna gotovost kot čista zavest.
Ko neko širino naravne zavesti opazujemo kot vnanjsko določanje abstraktnega sveta, ki obtiči v svojem začetku ali neposrednosti, vidimo, da zavest od sebe odriva poljubne zamisli, ki so razločki snovi. To je zor sebe samega kot bivanje čiste zavesti. Prek izrekanja sebstva postane zavest veljavno vedenje. Abstraktna zavest je ravno tole sebstvo osebe, v katerem velja kot oseba. Tako da tisto, kar naravna zavest pridela, je dojem, ki pa si ga sama prikriva, ker je polna užitka v odtujitvi vedenja.
Sicer pa je svet naravne zavesti enostavno sebstvo, zato tisto predstavljeno vedenje še ni realno vedenje, ampak le gotovost zavesti v drugem, ki je čisto sebstvo zavesti.