Naravno filozofiranje ima za podlago subjekt kot fiksirano sebstvo. Namesto da se sebstvo vzpostavi, nastopi vedoči Jaz, ki z naravnim filozofiranjem kopiči abstraktni svet in udejanja lastni užitek. In to filozofiranje se dogaja kot rezoniranje in domiselnost na dognane resničnosti. Se pravi, vedoči Jaz prek uresničevanja sebstva podarja govorico zdravega razuma, skozi katero zre svoje samozavedanje v drugem.
Naravno filozofiranje je aktivnost, ko duh ve sebe kot osebo, ki išče samostojno razveseljevanje, ki se steče v abstrakcijo nedoločene biti. Duh ima individualnost za svoj princip. Če to aktivnost zavesti izrazimo s Heglovimi besedami, potem sprevrača svoje sebstvo iz niča abstrakcije v bit realnosti. To pa seveda ni nobena izvirna odsvojitev in tudi ne zmaga, ampak je to skok v abstraktno življenje, v katerem duh sebe uživa prek uresničevanja sebstva. Duh dohiti sebe kot nekaj sostvujočega, s katerim je udejanjeno sebstvo po sebi samem ali samozavedanje v obliki izpolnjene občosti.
Duh je gotovost biti nekaj občega, ki je čista abstrakcija realnosti. Takšna govorica izžareva naravno filozofiranje ali abstraktno razmišljanje, ki ne udejanja predmetne substance, ampak vedoči Jaz
Na naravno filozofiranje naletimo povsod tam, kjer je dejaven kak duh, ki ga čisti pojem predmeta ne privlači. Njega mika samo naravno filozofiranje, s katerim udejanji svojo individualnost in izpolni sebe kot subjekt zavesti ali kot mišljenje, ki se omeji na neko določenost. To omejevanje je danes zaželeno, saj pride do izraza naravna bistroumnost ali nadarjenost, ki jo uresniči vedoči Jaz prek domiselnosti in abstraktnih predstav. Razen tega se naravno filozofiranje omejuje na fiksne pojme razuma, s tem pa na čisti jaz sploh, ki se vznemirja z gibajočo sebi enakostjo in igrivo domišljijo.
Od tedaj ko je naravno filozofiranje doseglo mesto na hribčku javnosti, je tisto resnično ali pravo filozofiranje odvečno. Tako ni čudno, če so filozofi aktivni na dveh ravneh. Enkrat kot tisti, ki so dejavni na način naravnega filozofiranja, drugič pa kot tisti, ki so dosegli filozofsko izobrazbo. Pa od tukaj toliko naravnega filozofiranja, ki se običajno izteče v zmago subjektivnosti. Kar nekako govori, da je nastopil čas naravnega filozofiranja in metafizike, ki je dobrodošla tam, kjer obstaja dobra volja in prepričanje, da naravno filozofiranje vzbuja domišljijo in komunikacijo med abstraktnimi predstavami.
Ampak filozofom je vseskozi jasno, da princip filozofije danes ne deluje, saj ono naravno filozofiranje ne pridela pravih rezultatov; vedoči Jaz kot tak se drži preveč zunanje. To nekako pove, da naravno filozofiranje ni tisto pravo filozofiranje, ampak le neka igra duha, ki poteka čez kombinacije domišljije in fiksiranih pojmov razuma. Nadarjenosti gre za to, da pridela čim več raznovrstnega sveta, s katerim znova in znova vznemirja zavest in razpoloženje. Spotoma pa naj omenim še tole: če bo naravno filozofiranje še naprej hvaličeno in slavljeno, se bo filozofija razvodenila v komedijo ali živahno igro abstrakcij.