Naš omikani človek in Evropska unija

Written by Jože Požar on 28 julija, 2013 – 5:51 dop -

         Če naš omikani človek, ki pozna skoraj vse možne odgovore na probleme časa, ne bi bil s seboj v nesoglasju, bi lahko pomislili, da razmišlja o metafizičnem pojmu boga. Zakaj naš omikan človek je prebral in proučil veliko učenjaških knjig in tudi orodja, s katerimi se lahko dokopaš celo do jasnih resnic. In ravno ta širjava abstraktnega vedenja je najbrž tista okoliščina, zaradi katere ne najde nobene prave predpostavke za svojo izvirno postavitev. Zato usmerja pogled v sebe in poskuša spraviti v gibanje izkušnje, ki mu jih ponuja zavest. Zmeraj huje je z njim, saj zgolj brani naravno sebstvo. Iz česa lahko uganemo, da ima naš omikani človek resne težave s svojo odsvojitvijo. To so momenti, ko lahko pride do vzbujanja kakih svojeglavih izvajanj ali celo do tega, da odtujitev njegove osebnosti postane glavna stvar.
 
Omikan-in-eu

Najprej! »Duh, ki ni zajet kot gibanje, je prazna beseda.« Tisto drugo pa je, da mora imeti omikani človek zavest o tem, da v boju s posebnim
rezultira obče.

 
         Videz je, da je bogastvo neposrednih resnic, ta čas spoznal za izumetničene abstraktne predstave, ki jih ni mogoče sprejeti niti kot kakšen osnutek. Čas jih je enostavno povozil, in tako je docela normalno, da je naš omikani človek svoj pogled začel usmerjati tudi v center Evropske unije ali tja gor, kjer se prebuja nova evropska logika mišljenja in s tem nova metoda začetka, ki kot je mogoče opaziti, je že dejavna in vzpostavlja momente občosti kot podobo, ki se ohranja v razmerju do drugega in kot nazorno predstavljeni čisti pojem. Omikani človek iz centra Evrope pravzaprav že napoveduje, da mora evropski duh razmišljati drugače in predvsem bolj natančno. In to je dobro za evropskega duha in ravno tako za našega omikane človeka, ki se zaenkrat še ne zmore odsvojiti in vzpostaviti kot svoja lastna podoba. Verjetno še vedno podoživlja smrti onih abstraktnih predstav, ki jih ni postavil kot čisto sebstvo.

         Naš omikani človek ima dejansko srečo, pa čeprav mu nesrečna zavest včasih ponagaja. Srečo ima, ker obstaja Evropska unija in evropski duh, ki poskuša misliti sedanji čas iz določne proti postavljene sebi enakosti. Evropski duh je namreč dojel, da s tisto neko abstraktno mislijo in onim cincanjem sem in tja, ni mogoče obvladati sedanjega časa. In ravno zaradi tega dejstva je tukaj potrebno zatrditi, hvala bogu, da eksistira novi evropski duh, ki je začel stvari opazovati iz postajanja notranjega sveta. V njem nastaja gibanje predmetne substance, ki mora stopiti sebi nasproti, da bi bil postavljen dejanski bog v čisti podobi. Namreč, ta notranji svet, pa naj bo to svet reči ali svet duha, je najprej nekaj najbolj obče postavljenega. Obče pa je tisto, kar je filozof G. W. F. Hegel označil kot totaliteto čistega pojma. In za to čisto dojemanje občosti gre; gre za to, da se z metodo te začetne logike vzpostavi predpostavka za izvirno postavitev.

         Zgornjim sem poskušal naznaniti, da naš omikani človek dojema sebe kot duha bolj počasi. Poleg tega pa še zmeraj kako reč odpravi na pamet, zato je prav, da mu evropski duh ponudi pomoč in da mu pokaže začetek vseh začetkov, kjer začenja duh sebe odpravljati. Prav je, da se mu pove, kaj je tisto prvo in čemu se ni mogoče na tem svetu izogniti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment