Nasprotovanje še ni sovražen govor

Written by Jože Požar on 17 maja, 2020 – 6:28 dop -

Tu je čas, ko zaznavamo, kako samega sebe zagotovi duh poenostavlja svet na nasprotje; ta zavest si daje izpolnitev zunaj sebe, ki je največkrat kak odtujeni svet. Na ta način uveljavi le mnenje, v katerem nagnjenje in gon nista odpravljena. – Mimogrede, nasprotje danes raziskujejo umetnice in umetniki in to tudi na ta način, da izrazijo idejo s proti postavljenimi umetniškimi deli, v katerih je gibanje substance izraženo tako, kot da se idejni svet nadaljuje v proti postavljeno delo. – Pa tako tudi duh, ki izrazi neko nasprotje, sebe nadaljuje kot tistega, ki uveljavlja svoje nagnjenje kot neko mnenje. In to danes počenja duh, ki samega sebe še ne dojame iz čistega dojema, ampak iz svoje odtujitve in nasprotja. Pa je jasno, da z izraženim nasprotjem doseže le samega sebe kot tistega, ki je izrazil neko mnenje čez nasprotje. Potemtakem je tisto govoričenje, da je izraženo nasprotovanje sovražen govor, prazno govoričenje, saj izrekanje nasprotovanja ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. Zakaj ona je le neki tole, ki je prenehal biti, ko je bil izrečen.

 

Da je sovražen govor postal priljubljen, ima zasluge naprednjak, ki se odloča in izpolni vedno iz sebe. To je svojeglavi svobodnjak, ki je prepričan, da svet ni nič drugega, kot abstrakcija vedenja ali kakšna odmetana nastrojenost. Ta duh namreč sveta ne dojema iz gibanja, ampak tako, kot ga odigra njegov čisti jaz. Pa tako ni pretirano meniti, da tisto oboževanje sovražnega govora največ pove o njem. Namreč, da on sebe na hitro izpolni, izpelje nekakšne samogovor, v katerem daje prednost svoji domišljiji in čistemu jazu. In tako se vsakič znova vrže v življenje kot nesvoboden duh, ki odigra svojo vest čez vznemirjeno negacijo sebstva, s katero baje lahko razdraži vsakega nasprotnika.

 

Izobražen duh, ki danes na veliko govoriči o sovražnem govoru, razkriva samo to, da ne dojema pojavnega sveta in da sovražen govor istoveti z nasprotovanjem. Zakaj tisto nasprotovanje, ki je neki tole, ki je nehal biti, je le nekaj bivšega. Se pravi, vtem ko je nasprotovanje izraženo, ga že več ni. Zakaj abstrakcija, ki ne doseže določenosti v svojem postajanju, ni doživela svoje izpolnitve. Pa zato izraženo nasprotovanje še ni sovražen govor, saj ni izpeljan svet; hočem reči, ko nasprotovanje ni nič drugega kot negativno tole, potem pač tisto izraženo ni doživelo svoje aktualizacije ali izpolnitve. Ko pa o čem ni povedanega nič drugega kot to, da je prazno eno, je to neizpolnjena abstrakcija ali čutna zagotovost.

Skratka, izraženo nasprotovanje dojeti kot sovražen govor, je napihnjen zanos. Zakaj tisto obnašanje duha, ko izrazi svoje mnenje kot nekaj izginjajočega, še ni nobeno bistvo, ampak je le izraženo nasprotje kot neko subjektivno vznemirjanje, kateremu manjka razvita vsebina. Ta duh namreč ne misli sveta iz dejanskosti in razmerja, ampak ga izreka kot neizpolnjeno abstrakcijo. Zaradi tega izraženega nasprotovanja ni mogoče ovrednotiti kot sovražen govor. To naredi gorečnež, ki ne dojema sveta iz postajanja, ampak kot čisto sebevednost.

Sicer pa izobražen naprednjak, ki danes propagira sovražen govor, nenehno operira z vnanjim svetom in čisto sebevednostjo. Pa tako ni nič nenavadno, če kako nasprotovanje zreducira na sovražen govor. Človek pač lahko nasprotovanje ovrednoti kot sovražen govor, z namenom, da očrni nasprotnika. Vendar nasprotovanje kot tako še ni nič drugega kot izraženo mnenje, ki ni doseglo izpolnitve. Se pravi, reducirati neko mnenje na sovražen govor, je izpolnitev jaza, ki ima v nasprotju gotovost samega sebe. Zakaj to, da ravnodušno abstrakcijo ali ime kot ime razglasiš za objektivnost, to je beg pred realnostjo in njeno dejanskostjo.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nasprotovanje še ni sovražen govor

Sorry, comments for this entry are closed at this time.