Nastajajoče vedenje in poštena zavest

Written by Jože Požar on 24 novembra, 2013 – 8:04 dop -

         Danes ni bistvena določba občega ali realizacija pojma obče, ampak zapletena iznajdljivost duha. Zato se duh naj ne bi spraševal, zakaj preučevati nastajajoče vedenje ali metodo začetka. Povedano še tako, nesmiselno bi naj bilo postavljati nasprotje popolne notrine ali absolutni dojem, ki tvori čisto vedenje, v katerem ono obče določa samo sebe. Namreč moderno stališče se prepušča nedoločeni domiselnosti, pa zaradi tega realizacijo pojma obče, v katerem še ne gre za nobeno razvito vsebino predmeta, ne proučuje.
 
Jaz-intervju-

Danes gospoduje idealizem ravnanja, ki ne spoštuje nastajajočega vedenje.
 
         Kaj pa je potem tista priprava, ki omogoča vzpostaviti predmetno substanco? Je to čista dolžnost osebe, ki z razkošnim besednjakom in ravnanjem odlično predstavi sebstvo osebe kot prazno substanco? Ali pa je to poštena zavest osebe, ki je kot čista dolžnost in čisto vedenje sebstvo zavesti, v katerem je izraženo individualno prepričanje ali čista sebevednost? Ali pa je to mogoče nadarjenost duha, s katero oseba odpušča svoje sebstvo vesti in sebe izpolni kot neko bivanje čiste abstraktne dejanskosti? In nenazadnje, ali je ta priprava bivanje čistega jaza, ki je obči pasivni medij vedenja in dolžnosti, v katerem prav tako biva resnica mnogih okoliščin, ki jo z izrekanjem oseba poljubno kopiči?

         Poglejmo tja, kjer duh predstavlja vedočo zavest. Kaj tukaj najprej izvemo? To, da je v bivanju vedoče zavesti navzoča oseba, ki predstavlja svoje sebstvo; to je njeno drugo sebstvo, v katerem predmetna substanca sploh ni postavljena kot nekaj določnega. Namesto tega je navzoča očitnost, da ni pokazanega nič tistega, kar bi notrino postavilo in bi notrina bila določno odpravljena v njene čiste momente. Tisto torej, kar vedoča zavest predstavlja, je naravno sebstvo, v katerem oseba velja kot negativno same sebe v drugem.

         Duh, še posebej pa mlad, ne kaže zanimanja za nastajajoče vedenje ali metodo začetka, ker mu nastajajočega vedenja ali metode začetka nihče ne predstavi. Izobraževalni sistem pa nastajajoče vedenje dojema kot navlako, da lahko mlademu duhu še naprej vsiljuje tiste neke abstraktne predpostavke dolžnosti, s katerimi pa zgolj utemeljujejo staro pripravo ali absolutno sebstvo sistema. Razen tega je tukaj v zraku še marsikaj drugega, vse verjetno s ciljem, da se ohranja stara priprava. Ta gre na roko oni pošteni zavesti ali čisti dolžnosti, ki je ravnodušna do določno postavljene vsebine in se rada preganja z neomejeno realnostjo.

         Je pa v svetu poštene zavesti zaznati dihanje onih pripravljenih resnic, ki približno naznanjajo, da je dolžnost že dalj časa tista vprična priprava, ki mladega duha navaja na vedoče dolžnosti ali na to, kako si lahko na hitro samega sebe zagotovi. Poštena zavest troši energijo predvsem za nespremenjeni enaki značaj. Za seboj namreč pušča sebstvo osebe ali nekaj, kar je za nekaj drugega. Videz je že tak, kot da ji gre le še za to, da javno izstopi iz pojmovne poti duha in postane aktivna kot pridigar morale.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.