Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Written by Jože Požar on september 8, 2019 – 6:24 dop -

Filozofija v svojem čistem pojmu odkriva moč duha in to v njegovem postajanju. To pa ni nič drugega kot odkrivanje načina, kako si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pa je odsvojitev duha način, v katerem sebstvo razvije drugo samega sebe ali svojo sebienakost, s katerim stopi v odnos s seboj. Tako ni čudno, če je vsebina prve vede filozofije prikazujoče se vedenje ali pojavni svet duha, v katerem duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja, tj. gibanje in logično sovisnost substance, kar je razvita notrina v svoje nasprotje.

Gibanje in postajanje duha je torej tiso, kar se raziskuje v prvi vedi filozofije. Njen predmet je nastajajoče vedenje ali pojavne oblike duha. One so osnova, ki odkrivajo duha v njegovi odsvojitvi, zaznavajoč svoje čisto sebstvo kot čas zunaj njega. To so pojavne oblike zavesti, samozavedanja, uma in duha, katerih vsebina predstavljanja je absolutni duh. In to je postajanje vedenja v svojem nastajanju. Rečeno drugače, na ta način duh sebe ve kot svoje vedenje skozi element vedenja, v katerem doseže svojo odsvojitev.

 

Sin Andrej nadaljuje z raziskovanjem notrine. Ustvaril je abstrakcijo, ki nagovarja z notranjo lepoto. Zakaj svet ni zgolj zunanji ali enostranski svet, ampak je gibanje notrine, ki prehaja v svojo drugo-bit in tako v svojo sebienakost. In to je nadčutni svet, ki se kot svet razločujejo od sebe.

 

Tisto torej, o čem filozof danes ne govori, a bi moral začeti govoriti, je duh v njegovih pojavnih oblikah. To je pomembno, saj se danes mlademu duhu ne predstavlja samega bistva odsvojitve in tako tudi ne nastajajočega vedenja. Odsvojitev namreč odkriva zlasti to, da v odsvojitvi duh postavlja sebe kot predmet. To so podobe, ki razodevajo gibanje duha, s tem pa tudi gibanje zavesti, samozavedanja in uma, ki skozi pojavljanje in postajanje razodevajo odsvojitev subjekta. Vse to seveda s smotrom, da duh spozna samega sebe v svoji odsvojitvi, tj. v nastajajočem vedenju, katerega danes filozof ne zaznava, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači, ali, nastajajoče vedenje za njega enostavno ne obstaja. In dokler bo tako, nastajajoče vedenje mlademu duhu ne bo predstavljeno, ali, dokler bo nastajajoče vedenje zgolj prazen pojem, mlademu duhu ne bo predstavljeno predmetno bistvo prve vede filozofije.

Če bo filozof še naprej spregledoval pojem nastajajočega vedenja, bo slej ko prej moral razglasiti sebe samega za filozofa, ki ga odsvojitev ne privlači. Potem bo prišlo na dan tudi to, da se ukvarja samo z abstraktnim vedenjem in da se na prvo vedo filozofije ne razume. Sicer pa danes filozof ustvarja videz, kot da je začel odkrivati novo vero v abstraktne oblike vedenja, s katero da premagaš vsako zapletenost vedenja, ker nisi vezan na noben določen pojem. Pri takem prizadevanju je filozof dejaven zunanje, kajti tisto, kar najde v sebi je njegovo vedenje, ki ga on odpravi v neko obliko čistega vedenja. Pa od tukaj toliko one izražene ljubezni do abstraktnega vedenja in oblik vedenja, ki poveličujejo njega kot subjekta. Kar je nekakšen napihnjen zanos, zaradi katerega filozof izgublja stik s predmetom filozofije in tako z nastajajočim vedenjem. Ta vznesenost kaže, da filozof poveličuje abstraktno vedenje, ki ga lahko neomejeno širi, ker svojega vedenja ne vzpostavi.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Sorry, comments for this entry are closed at this time.