Navajeno obnašanje vedenja je danes zelo popularno, saj duh svojega sveta ne ustvari, ampak ga predstavi kot fiksno sebstvo. Sebe ne izpolni, kajti vedenja ne postavi kot predmet. Navajeno obnašanje vedenja sebstvo zgolj odtuji, kar je neposredna dejanskost. Tako je duh dejaven pomanjkljivo in s smotrom, da svoje vedenje predstavi in si zagotovi samega sebe v obliki odpravljenega sebstva, ki je nekaj neposrednega. Potemtakem ni dejaven s ciljem, da sebstvo vzpostavi, ampak da izpelje navajeno obnašanje vedenja, s katerim si odsvoji svojo osebnost. To odkrije, da ga ne privlači gibanje in postajanje substance, s katerim substanca doseže proti postajanje. Njegov svet je neposrednost ali negativno sebstvo, ki ni nič drugega kot abstrakcija sebstva.
Kadar duh svoje vedenje odrine od sebe, zanesljivo ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Namesto da svoje vedenje vzpostavi v obliko proti postajanja, odmeče abstraktno vedenje, ki pa je le neposredno sebstvo. Se pravi, neposrednost je nekaj končnega, ki pa ne doseže neskončnosti, ker to ni njegov smoter. Njegov interes je zgolj v tem, da svoje vedenje nekako oblikuje in ga predstavi kot vedenje predmetne substance v neposrednosti. Ta je predstavljena kot oblika veljavnega sebstva, ki ni posredovano s seboj in zato proti postajanja ne doseže. Duh verjame, da je oblika neposrednega vedenja razumno predstavljena in zato drugim dojemljiva. Zato ga gibanje substance in postajanje ne privlači, kajti njemu je pomembno samo to, da omikanost razumno predstavi.
Duh si daje izpolnitev zunaj sebe. Njegova resnica je odtujeno vedenje, ki je veljavno sebstvo. Tako ima zagotovost samega sebe v neposrednosti, ki je vsa dejanskost. To je nekakšna harmonija gibajočega se negativnega sebstva, ki je njegovo vedenje. Tisto, kar pa je nasprotje neposrednosti, to je čisto hrepenenje. To je izvršeno ravnanje zavesti, ki zre sebe onstran; nagnjenje in gon nista zatrta, temveč udejanjena kot verujoča zavest, ki sebe izpolni kot nebistveno sebstvo. Rečeno drugače, neposrednost preide v nasprotje in velja kot zunanja izpolnitev.
Navajeno obnašanje vedenja ne doprinese k predstavitvi predmetne substance v postajanju, tj. določenosti, ki je njena razdvojitev, v kateri substanca doseže svojo neskončnost ali dejanskost. Navajeno obnašanje vedenja predmetno substanco strne v obliko neposrednosti, v kateri substanca ne doseže svoje popolne podobe. Namreč, substanca ima svojo realnost, kateri pripada njena dejanskost, tj. proti postajanje, ki je neskončnost v obliki občih momentov. Ta razdvojenost substance je njena popolna oblika ali vsa realnost, s katero notrina doseže nasprotje ali svojo sebi enakost. To pojasni, da navajeno obnašanje vedenja ni produktivno, saj ne realizira substance v proti postajanju. Še več, to nam pove, da navajeno obnašanje vedenja substance ne odpravi tako, da bi dosegla proti postajanje ali nasprotje v elementu vedenja, v katerem doseže razvejane obče momente.
Predmetna substanca ne doseže svojega postajanja in to duh spregleduje, saj daje prednost navajenemu obnašanju vedenja, ki ne upošteva notranjega gibanja substance. Zaradi tega substanca doseže zgolj obliko neposrednosti, ki pa ni oblika razdvojenosti, s katero doseže proti postajanje ali drugo nje same. To je namreč bistveno spoznati, saj je substanca na ta način razvita v njene obče momente ali sebi enakost, v kateri je tisto prvo kot nekaj končnega doseglo svojo neskončnost. Rečeno še tako, realnost na ta način doseže svojo dejanskost kot sebi enakost. Le tako je duh dejaven v interesu gibanja predmetne substance, saj substanca doseže svojo popolno podobo v osnovi.
Navajeno obnašanje vedenja predmetne substance ne razgrne v njeni popolni podobi, kar pove, da duh kaže le abstraktno obliko vedenja. To pa ni oblika, v kateri bi substanca razvila svojo notrino in dosegla dejanskost. Se pravi, tisto navajeno obnašanje vedenja ne doprinese ničesar k temu, da bi predmetna substanca zaživela po notranji plati in v njeni temeljni podobi.