Ne čisti dojem, temveč ekstaza vedenja

Written by Jože Požar on 19 aprila, 2015 – 6:46 dop -

         Ne glede na to, da je rezultat našega izobraženca nemalokrat brezobličen dim ali pa kakšna podoba raztrgane zavesti, naš izobraženec ne naredi ničesar za to, da bi odpravil pomanjkljivosti in poskušal spoznati začetno gibanje pojma kot absolutno silo uma, tj. začetni princip, ki je čisti dojem. Namesto da preseže slepilo praznih abstrakcij, lahkomiselno podarja brezobličen dim drugim in tako potrjuje, da ga dejanski svet sploh ne mika. Ta duh vztraja pri metodi navdušenja, ki jo diktira moč izobrazbe. Moč izobrazbe je torej tista, ki izdeluje v širino razvejane oblike vedenja, katerih smoter je izraziti zgolj obče.

         Nenavadno je, da izobraženec ne kaže zanimanja za realnost in njeno dejanskost, ampak za gotovost samega sebe ali subjektivno vednost ter raznoliki svet, s katerim si samega sebe odtuji v nasprotje. Hočem reči, izobraženca ne zanima element vedenja, s katerim pridela obstoj bivanja sebi enakosti ali zakonitost, ki je obstoj notranjosti v mišljenju. Izobraženca privlači samo vedenje kot tako, ki ga je mogoče raztegovati kot potencialni svet vedenja. Drugače rečeno, navdušuje ga nezadovoljiva predstava napredovanja, v kateri eksistirajo mnoge oblike učenosti ali čista vednost kot jaz. Se pravi, našega izobraženca navdušuje ekstaza vedenja ali tista zunanja igra abstrakcij, katere smoter je predstaviti enostransko početje zavesti ali plat čistega sebstva.
 
Ekstaza-vedenjaV svetu abstraktnih predstav ne gre za noben obstoj bivanja sebi enakosti, ampak zgolj za vrenje substance in navdušenje, ki poveličuje moč izobrazbe.
 
         Naš izobraženec ne zaznava elementa neposrednega bivanja, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. On sebe odpravi tako, da odtuji sebstvo kot čisto samemu sebi enako vedenje. To pa je samo oblika prepričanosti, enostavna neposrednost ali poznavanje dejavnikov, ki jih običajno prevrednoti v preračunavanje. Kar pa seveda ni nič drugega kot opredeljenost, v kateri on stopi v bivanje kot tisti, ki ocenjuje. Ali, on stopi v bivanje kot vedenje samega sebe, ki je nično odpravljeno sebstvo. Predmet izobraženca je uresničen tako, da ga določi kot nekaj brez odnosnega. Potemtakem je njegov predmet zgolj čisto sebstvo, ki ga je mogoče neomejeno raztezati.

         Ko je duh navdušen kot kak govorniški umetnik, potem je njegov predmet on sam. Duh idealizira ali posreduje le svoje vedenje v neki subjektivni govorici. Kar izdeluje, ni čisti dojem kot smotrno početje, temveč vsebina, ki se na veliko razteza. To pa je tista ekstaza vedenja, v kateri on kot govorniški umetnik izraža navdušenje jaza; to je enostavno poveličevanje, v katerem hvaliči samega sebe kot moč izobrazbe, s katero izreka svojo samostojnost. Na ta način si duh odsvoji sebstvo kot nasprotje samega sebe, ki ga nadgrajuje z refleksijo, ki pa največkrat ne odseva predmetnega bistva, ampak le zasebstvo, s katerim doseže popolno raztrganost ali gotovost njega samega.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ne čisti dojem, temveč ekstaza vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.