Stvarni svet in logična sovisnost nas ne zanimata. Posredovanje in postajanje substance enostavno preziramo. Pustimo se zaslepiti interesu, ki je tisto partikularno, subjektivno izraženo, osebno stremljenje in prav tako svet onstran. Mi stvarni svet izključimo, ker vsebuje realnost in drugo, ki je v proti postajanju čista dejanskost. Rečeno še tako, realnost in njeno posredovanje ne upoštevamo, ker ne poznamo načina, kako realnost vzpostaviti. Potemtakem nismo dejavni s ciljem, da uveljavimo stvarni svet in izpeljemo njegovo bistvo. Bistva nikjer ne omenjamo, ker nas privlači neposrednost in dejanja razuma. To pomeni, da nismo dejavni s ciljem, da pridelamo umen svet.
Bolj kot umen svet je pomembno uveljaviti čisti jaz in tisto, kar je naš interes in prepričanje. Razen tega smo postali strastni pojasnjevalci svojega znanja in osebnega prepričanja. Pojasnjevanje je postalo orodje, s katerim utrdimo abstraktno nadarjenost. Rečeno drugače, dejavni smo vnanje, in to je dovolj za to, da moč abstraktnega znanja razgrnemo v predstavo. Tisto pa, da predmet vsebuje bistvo, to ni pomembno, kajti zadostuje že to, da za osnovo postavimo svoje znanje in tako v tem našem osebnem svetu ni najti realnosti in njej pripadajoče dejanskosti. Zato je čista vednost kot taka in pojasnjevanje neposrednost, ki je ne presežemo, ker ne izpeljemo svoje odsvojitve.
Duh podcenjuje stvarni svet, ker ga presune abstraktni smisel, ki ni omejen na predmetno vsebino. Zato presoja nasprotja in hvali ne dejansko čisto vednost, ki jo dojame kot kak resničen svet. Najbrž verjame, da je njegovo znanje resnično in da je zasledovanje kakega interesa koristno. Sicer pa je uveljavljanje znanja neko navajeno obnašanje, ki proizvaja pojavni svet. Stvarni svet ga ne zanima, ker s predstavami abstraktnega znanja in početjem zavesti pridela tudi kako abstraktno svobodo. In tako ni nenavadno, da ne spoštuje stvarni svet in njegovo postajanje, ampak samo navdušenje in tisto, kar je čista vednost, kajti v njej odkrije svoja občutja, ugodnosti in osebno zadovoljstvo.
O tem, da duha ne pritegne stvarni svet in da si sebe ne odsvoji, o tem veliko govori izobrazba in nemoč abstraktnega znanja, ki je danes povsod slavljeno in priznano. Abstraktno znanje izobražen duh povzdiguje, ker verjame, da je resnično samo po sebi. Tako da tisto, kar je neki njegov potencialni svet, ta ne vsebuje bistva, kajti je le čisto znanje, ki nastopa in zastopa njegov predmet. Se pravi, kar oblikuje kot lasten svet, ta ni posredovan in ne izvira iz nobene osnove. Zakaj njegovo čisto znanje je izgotovljeni svet, ki ne potrebuje mišljenja, ker je sam po sebi domala resničen. Namreč neposredno znanje kot tako ima veljavnost, ker ga je spisal priznan znanstvenik ali kak slaven teoretik, kar pove, da ga ni treba posredovati in predmetno substanco določiti v njenem proti postajanju.
Vprašanje torej je, kaj je tisto, kar nas odvrača od tega, da bi začeli spoštovati stvarni svet. Je to abstraktno znanje, ki ne vsebuje določil in je kot tako samo po sebi resnično? Priznajmo, abstraktno znanje kot tako ne izrazi tistega, kar je gibanje in določenost substance. Razen tega je povsod navzoč abstraktni razum, ki prišepetava in potihoma sporoča, kaj naj iz česa sledi. In res, mi se držimo tistega, kar so razločki razuma. Razum je torej dejavnik, ki narekuje, kaj bo iz česa sledilo. Razum nas usmerja, izvaja refleksijo in se velikokrat obnaša kot ne-umen um.
Stvarni svet je za nas nekakšna abstraktna stvar, s katero uveljavimo naše znanje. Tako da tisto, kar bi naj bil stvarni svet, to je le predstava nečesa, kar ni vezano na določila in je brez bistva. To je torej svet, ki ne prehaja v drugo samega sebe in ga oblikuje čisti jaz. Čisti jaz zunanje poveže predstave v abstraktno stvar. In tako pri uveljavljanju kakega interesa ne gre za stvarni svet, ampak za zbir različnih predstav, ki jih je mogoče zunanje med seboj združiti. Interes namreč ne vsebuje nobene osnove in izključi določenost, s katero bi realnost dosegla svojo dejanskost. Izražen interes je torej nekakšen oblikovan svet, ki se prosto nadaljuje in je zato vsebina, ki ni dosegla svoje dejanskosti. To je najbrž razlog, zakaj stvarni svet podcenjujemo, abstraktni smisel pa poveličujemo.